recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 7. 2013  Stone Gossard - Moonlander  (Monkeywrench Records, 2013)
Ni najslabši, daleč od najboljšega, ni ravno dober ampak zadosten za poslušanje ob priliki.

Marsikdo trdi, da je grunge umrl s smrtjo Kurta Cobaina leta 1994, kar skorajda drži, glede na to, da je po Cobainovi smrti vsa grunge družba spremenila stil, ali pa so prenehali delovati kot umetniki v karirastih srajcah, all-star copatih ter izrezanimi džins hlačami na koleni .

Kot rečeno, so po njegovi smrti vse takrat znane skupine nekako tonile v pozabo, ne glede na to, da so še vedno izdajale albume. Mogoče so se tu pa tam našle skladbe, katere so se vrtele na radiih, ampak v celoti je grunge scena nekako utonila v pozabo...

Ne glede na izginotje grunge žanra, pa so nekatere skupine vztrajale in svojo glasbeno pot neprekinjeno nadaljevale – v bistvu je gre tukaj samo za eno, katera je skozi vsa leta nadaljevala brez pavze, in to je seveda Pearl Jam.

Pearl Jam so najbolj znani po svojem karizmatičnem pevcu Eddie Veddru, saj verjamem, da ko govorimo o Pearl Jam, vsi najprej pomislimo na njega, njegov vokal in pa tudi njegove solo albume, kateri pa so mnoge tudi presenetili.

Poleg Veddra pa ima solo projekt tudi kitarist omenjene zasedbe Stone Gossard, ki pa je malce bolj osredotočen na igranje Pearl Jam, kot pa Veddrovi albumi, na katerih uporablja malo kitaro, imenovano ukulele.

Čeprav je Gossard v preteklosti že bil znan po svojo solo poti, nas je tokrat nepričakovano presenetil z novim izdelkom imenovanim Moonlander.

Ozadje, pravzaprav okviren pogled na album Moonlander, je kar precej enostavno, in sicer bi lahko rekla, da ga za nekakšne demo posnetke Pearl Jam, kateri niso prišli na album (od No Code - 1996 dalje).

Pomembno je dejstvo albuma No Code, kjer so Pearl Jam klasičen zvok grunga malce potisnili na stran in se bolj osredotočili na alternativen rock oz. samo rock smer, katera vključuje določene eksperimentalne skladbe.

No, tako je tudi Stone Gossard nekako naredil album Moonlander.

Določene skladbe so povsem po vzoru matične skupine (najbolj bo asociirala na Pearl Jam skladba King Of The Junkies) in so ravno zaradi tega tudi vrhunske in najboljše na omenjenem albumu.

Po drugi strani pa imamo prekomerno eksperimentiranje z inštrumenti ter vokali, kot bi se hotel na vsak način premikati med več žanri.

Dober primer je skladba Witch Doctor, lahka retro pop skladba z besedili, ki so najbolj priljubljena pri 5 let starih otrocih, daleč od realnih tem Pearl Jam klasik, in pa eksperimentiranjem s saksofonom. Mogoče na trenutke malenkost moreče in pa v večini zgolj dolgočasno oz. ne vključujoče.

Tovrstna preigravanja pa boste prejeli tudi pri skladbi I Don't Want To Go To Bed, kjer je vpliv idolov močno prisoten, in sicer se čuti kopiranje synth rock ere David Bowie ter T.Rex. Nepričakovano in pa ponovno daleč, daleč od dobrega znanega poslušanja.

Moonlander je nekje na meji med dobrim in povprečnim, saj v dobri večini resda prejmemo tisto hoteče Pearl Jam igranje, po drugi strani pa je Gossard dobesedno pretiraval z vzori in vplivi iz preteklosti in verjamem, da bo nekatere, pravzaprav mnoge, Moonlander razočaral.

Ni najslabši, daleč od najboljšega, ni ravno dober, ampak zadosten za poslušanje ob priliki.

Avtor:
twitter facebook