recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

22. 1. 2013  Sylosis - Monolith  (Nuclear Blast, 2012)
Sprva je delovalo, da je skupina album naredila na hitro, a vendar se po mnogih poslušanjih pokaže drugačna slika.

Angleški kvartet Sylosis je le dobro leto po albumu The Edge of the World ponovno udaril. Sprva je delovalo, da je skupina album naredila na hitro, a vendar se po mnogih poslušanjih pokaže drugačna slika.

Sam album je po svoje precej podoben predhodniku, kar pomeni, da se ne zgleduje po prvencu, na katerem so bolj prevladovale metalcore vrline. V osnovi Sylosis še najbolj izstopajo thrash metalske kitare, ki z vsemi melodijami simpatizirajo z modernimi pogledi. Otvoritvena skladba Out from Below po melanholičnem uvodu udari s pristnim, sicer mnogokrat slišanim thrasherkim riffanjem v višjem tempu. Podobno se zgodi v naslednji skladbi Fear the World. Sčasoma pa se izkaže, da kvartet zelo rad posega po doomerskih ritmih, pravzaprav doom/death metalu.

Z doom metalskimi elementi Sylosis dosežejo še eno dimenzijo več, obenem se izognejo morebitni monotonosti, ki je danes prisotna v thrash metalskih in metalcore izdelkih. Dober primer, kako se kombinira thrash metal, melodičen death in doom metal, je sklada The River, ki se izkaže tudi z lepim melodičnim duelom. Še en dober primer je skladba A Dying Vine, ki se izkaže s hitrimi thrasherskim riffom, ki mu sledijo melodični dodatki, vmes pa pride do odličnega doomerskega predela, ki s klaviaturami in »obupanim« kričanjem izraža samo emocionalnost besedila. Močan poudarek je tudi na soliranju, kitarist/vokalist Josh Middleton solaže stresa kar iz rokava. Še en dokaz, da se je skupina odmaknila od metalcora, je vokal, ki je usmerjen v kričanje, čisti vokal pa se pojavi le poredkoma.

Malce nesmisla se pokaže s skladbo Enshrined, ki se dobrih petih minutah konča, sledi 8 minut tišine, nato se tišina prekine z baladno obarvanim dodatkom, ki preide v melanholično distorziran zaključek. Tu Sylosis pokažejo, da ne nameravajo igrati vesele godbe.

Zvočna slika Monolith je za to, kar skupina igra, idealna. Seveda zveni vse skupaj moderno, a ne sterilno kot današnji metalcore albumi. Ravno malce umazan prizvok da Sylosis pristnost, kar naredi njihovo atmosfero prepričljivo morbidno.

Sylosis je s tretjim studijskim izdelkom uspeli ponovno prepričat, da so izkušeni glasbeniki, sposobni napisat zanimive skladbe. Včasih delujejo razvlečeni kot na predhodniku, a celota je več kot prebavljiva.

Avtor:
twitter facebook