recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

20. 11. 2016  Gnod - Mirror  (Rocket Recordings, 2016)
Se mi zdi, da me je Mirror mogoče ranil.

Ležite v postelji po napornem dnevu slabih odločitev in se skušate zazibati v spanec. Tišino predira tiho tiktakanje ure ter kreganje poročenega para iz sosednje hiše, a so njuni lirični prebliski, kot so "pizdatimaterna, prokleta prasica prevarantska" in "da ti iz pizde požene fotrov fris" že tako pogosti, da se zlijejo v ozadje in postanejo samoumevni, kot poslušanje bitja srca, ki se z bližanjem spanja upočasnjuje.

Telo preplavi plavajoč občutek, ki sili v breztežnost in budnost se vas drži še za manjšo nitko, kot se vi prištevnosti, a ravno dovolj, da se je še zavedate. Sanje se pomešajo z realnostjo in kar je bilo prej skregano z logiko, v tem stanju postane logično. Spreminjanje prostora z mislimi, potovanje nazaj v času, večno življenje, talent v cover bandih, prebarvanje predmeta na prozorno, sreča, beg iz črne luknje, koumizem, članki s strani Collective Evolution in Spirit Science ter druge stvari dobijo smisel.

Kmalu za tem nastopi naslednja faza. Ko že skoraj zaplavate v spanec in se vse misli pomešajo v konglomerat miselnih abominacij. Mar lahko frekvenco trakulje včlaniš v mladinski center? Mar Postojna premore čustveno inteligenco avokada? Mar je moka poševna na strelo kolesarjenja? Mar instant tank napelje jugo rock po Poti spominov in tovarištva? Vse te misli, pomešane v eno plavajočo meglo nesigurnosti v možganih, ki se počasi pretaka iz enega kotička v drugega.

Predstavljajte si to možgansko blodnjo in da to traja in traja. Tako zveni Mirror. Nedefinirana glasbena zblojancija, ki zveni kot samomor vsega, kar ima smisel. Zamorjeno mletje po čutilih s strani angleškega kolektiva glasbomorilcev s konstantno spreminjajočo zasedbo zveni kot nek post-apokaliptičen jam session, ki ne vodi nikamor, ampak tudi brezciljno potovanje ima svoj čar.

Na počasno repetitivno travmiranje počasi nanašajo plasti intenzitete in težijo z efektiranimi vokali, ki spominjajo na lepote rahlo neprijetnejših shizofrenih epizod in to iz komada v komad samo stopnjujejo. Album sicer premore samo tri komade, ampak so nizka števila komadov na platah pri njih stalnica. V skoraj desetih letih so rodili 20+ albumov, kar pomeni približno dvakrat toliko komadov vsega skupaj.

No, kakorkoli, Mirror se začne dosti nedolžno s komadom imenovanim ... Mirror. COINCIDENCE? Začne se relativno nedolžno, kot Teglin obrazek, z nekim zblojenim psihedeličnim božanjem z občasnim krajšim izpadom, kar se na koncu prelevi v hrupen disturbing nekaj nečesa stvari karkoli kaj?

Drugi je Learn to Forgive, ki je kar ... UNFORGIVING, HOHOHOHOHOHO ... in že v samem začetku kaznuje z atonalnim kitarozvočjem in sireno. Vse skupaj je zvočni slow motion padec po najbolj sfukanih stopnicah še bolj sfukanega nebotičnika, pospremljeno z zamletim govorom, ki odmeva po stopnicah in nam še bolj teži kot babice prodajalkam na blagajnah.

Trikotnik sreče pa zaključi Sodom and Gomorrah. Komad poimenovan po mitoloških mestih, ki sta bili znani tudi kot mesti bolečine, kar je kar primeren naslov, glede na to, da je to skoraj 20 faking minut dolg komad, na katerega lahko počnete naslednje zabavne aktivnosti:

- samomor

Oz. kot ga je cimra opisala: "A veš, ko ti je dolgcajt in gledaš v prazno in zravn neki čečkaš po listu? No, ta risba, ki nastane, je ta komad."

Mirror je med albumi tisti čuden sošolec iz srednje, ki je vedno sedel zase, ni imel prijateljev in ste sumili, da masturbira na crkovino in Ptuj. Bilo vam je nelagodno v njegovi bližini, a ste bili vseeno srečni, da ste ga poznali ... iz nekih čudnih razlogov (seveda pod pogojem, če niste vi bili tisti sošolec). Ekscentričen album, ki je kot slab trip, ki ga želite/ne želite izkusiti. Ne vem.

Skratka, ne vem, kaj da fak se je zgodilo ob poslušanju. Se mi zdi, da me je Mirror mogoče ranil, ampak jebat ga, ni mi žal. PRIPOROČAM VSEM, KI IMAJO RADI DRUGAČNO GLASBO IN SE NE OZIRAJO NA DANAŠNJE MAINSTREAM POPULARNOSTI, S KATERIMI PEREJO MOŽGANE LJUDSTVU, IN ALBUM OCENIM Z OCENO OSMIH MRTVIH KAPITALISTOV IZMED DESETIH.

Pa fun fact za finale: Gnod so tudi ustvarili avdio-vizualni nekaj, poimenovan Gnodorowsky, ki je baziran na, kot ime namiguje, na Jodorowskemu in njegovemu neuspelemu poskusu, da bi naredil film Dune, katerega je potem skupaj spacal rahlo manj fukjen David Lynch. Če vam priimek Jodorowsky ni poznan, si priskrbite kak film od njega, po možnosti The Holy Mountain in se poslovite od možganov. Jodorowsky v kombinaciji z Gnod je pa pač orgija apokalips. Govoril sem.

twitter facebook