recenzije

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

banner
banner

recenzija

6. 8. 2018  Grob - Metanoia  (Mater Tenebrarum, 2018)
Jasno je, da bo pot do konca albuma nepredvidljiva, zanimiva in dinamična.

Aprila letos je založba Mater Tenebrarum, ki ima pod svojim okriljem tudi zasedbe Gorge Of Cerberus, Idolatria ter Samomor, z njo pa so sodelovali še Human Putrefaction, Krvnik, Ater Era, Grimoir in Terrorfront, izdala prvenec zasedbe Grob, naslovljen Metanoia. Album ponuja deset pesmi, ki trajajo slabih 50 minut.

Po intru Echoes of Iconoclasm, ki s svojim melanholičnim vzdušjem spominja na intro albuma Storm Of The Light's Bane kultnih Dissection, udari Graveyard Of Eden, ki nam da vedeti, da nas čaka intrigantna plošča. Namreč, v slabih sedmih minutah se srečata precej surova zvočna slika in bogata vsebina. Kar seveda takoj pokaže na to, da Metanoia ne bo lahko poslušanje predvsem tistim, ki prisegajo na moderni čisti in skorajda klinično steriziran zvok, ki ne dopušča ene same zvočne deviacije, bo pa tistim, ki bodo pogledali onkraj motne zvočne slike, ponudila veliko.

Metanoia je album, ki ga torej ne morete oceniti po enem samem komadu. Zahteva koncentracijo, popolno prepustitev in šele takrat v resnici zaživi, kar je seveda več kot pohvalno in drzno v času, ko ljudje skušamo vse okusiti, doživeti, ustvariti ali pozabiti v najkrajšem možnem času. Res pa je tudi, da je Grob black metal zasedba, že od samih začetkov black metala pa je jasno, da to ni glasba za tiste, ki stvari dojemajo zgolj napol. Če se vrnemo k omenjeni pesmi. Prvi toni in ritmi bodo spominjali mogoče na Darkthrone, a kaj ko bodo kitare vzbujale reference predvsem na švedsko šolo melodičnega death black metala a la Dissection in Necrophobic. Repetitivnost bobna se bo tako zgubila za bogato kitarsko zaveso precej temačnih in lahko bi rekli žalostnih tonov. A to je šele eden komad od desetih. Že dva komada pozneje nas bo prevzela otožnost klavirja, ki dominira v pesmi Perdition in ki deluje kot kakšen vmesni vložek Morbid Angel s plate Blessed Are The Sick, ki si podaja kozarec strupa s kakšnim introm zasedbe Amorphis z albuma Tales From A Thousand Lakes. Do konca se bodo zvrtele pesmi različnih dolžin, ki bodo spominjale včasih na Behemoth, drugič na Marduk, tretjič na Immortal, četrtič na Dissection itd. Jasno je, da bo pot do konca albuma nepredvidljiva, zanimiva in dinamična.

Čemur pa medvedjo uslugo dela bolj surov zvok. Oziroma ne toliko surov, saj vemo, da surovost lahko izpade zelo čudovito, če se le spomnimo kultne plošče Transilvanian Hunger zasedbe Darkthrone. Zvok je nekako nedodelan oziroma deluje, kot da inštrumenti niso v nekem ustreznem razmerju. Problem leži predvsem v bobnu, katerega osrčje zvočno predstavljajo dominantni bas pedali, ki zvenijo precej efektirano, ''potrigano'', ako se kaj spoznate na zvok bas bobnov v metalu, v primerjavi s škatlasto zvenečim snare bobnom, ki pa je še toliko slabše – v ozadju. Ta diskrepanca naravne umazanije in računalniške klinične čistine res bode v ušesa. Sama plošča nasploh deluje kar tiho, kar načeloma ni slabo, a vsaj na ta račun boben izgubi moč, ki bi jo lahko imel in doprinesel k boljši sliki plošče. Na srečo pa se zdi, da je dominantni inštrument kitara in prav tu je škoda, da na trenutke nerodno odigran boben (samo prisluhnite posameznim blast beatom) vleče poslušalca stran od večplastnih, mračnih in precej melodičnih riffov. Kitarske stvaritve so namreč tisto, kar Grob postavlja ob bok tako Dissection in Necrophobic kot zgodnjim Behemoth ali pa novejšim bendom, kot so Uada, Pillorian ipd. Vokal je prijetno surov in deluje težko, saj so kriki agonije več kot pristni, tu pa tam pa v ospredje zleti tudi bas kitara, katere naloga pa je predvsem dopolnilo zvočni sliki in nima takšne naloge, kot jo ima bas recimo pri Marduk, kjer kar uspešno tekmuje s kot britev ostrimi riffi.

Vrnimo pa se še k eni pomembni komponenti plošče, in sicer k temačnemu vzdušju. Tema in lepota si podajata roke v vsakem trenutku plošče. Tako kot je na trenutke zvočna slika morda kaotična in polna nasprotij, je tudi vzdušje nepredvidljivo, kar ustreza mottu, ki ga lahko preberete, ko umaknete CD iz škatle – ''kaos je red in red je kaos.'' Temačnost je lepa, lepota je minljiva, minljivost je prijetna, prijetnosti pa na koncu poti posteljo ponuja grob.

Z veliko gotovostjo pa lahko trdimo, da je Metanoia izjemen prvenec na sceni precej svežega benda in samo upamo lahko, da bo bend nadaljeval tako še naprej. 

twitter facebook