recenzije

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

banner
banner

recenzija

18. 11. 2011  Bolt Thrower - Mercenary, Honour Valour Pride, Those Once Loyal  (Metal Blade, 2011)
Kaj pravi ''Vse najboljše za 25. rojstni dan!'' kot pa ponovna izdaja albumov na LP-jkah?

Bolt Thrower letos slavijo 25 let obstoja, v katerih so iz angleškega Birminghama v svet ponesli svoje vojaške death metal ritme. Od prvenca In Battle There Is No Law do leta 2006 izdanega (za zdaj zadnjega) albuma Those Once Loyal so Bolt Thrower ostali zvesti samo sebi, kot vojska, ki se bori proti vsem in lahko zaupa samo vase in ne v ostale, ki (jih) jo skušajo preoblikovati po svojih željah in pričakovanjih.

Oktobra letos so Bolt Thrower s sodelovanjem z založbama Metal Blade in Cyclone Empire ponovno izdali tri zadnje albume - Mercenary iz leta 1998, Honour Valour Pride iz leta 2001 in prej omenjeni Those Once Loyal. In to na LP-jih! Kar je seveda poseben tretman in temu primerno ni tako mimo, če povem, kaj vse dobite na LP-jkah.

Predvsem so LP-jke najbolj primerne v vaši zbirki ne samo zato, ker ste morda oboževalec vinilk, ampak predvsem zaradi grafične podobe le-teh. Ne slepimo se - Bolt Thrower naslovnice pridejo do izraza šele, ko so na res velikem, 12'' ali 14''  formatu. In to je prvi razlog, zakaj boste nabavili te plošče. Vsaka grafika sedaj pride več kot dovolj do izraza in je že samo sebi dovolj podobno nagradi to, da boste ob ogledovanju ''coverjev'' porabili ure in ure za duhovno bogato življenje.

Kar se tiče same notranjosti, boste pri vsaki ediciji našli ''black-yellow splatter'' vinil, masten in težek za popizdit. Omejen na 250 izvodov vsakega, če se ne motim. Ni ravno najlepši, sploh pa je malo mimo, da imajo vse tri plošče isto grafiko na vinilih (ločijo se le po notranji nalepki). Je pa nuja za kolekcionarje. Knjižice kot pri CD-jih ni in zato ste - vsaj v slučaju Honour ... in Those ... malce okrajšani za bogato grafično podobo, ki krasi obe CD-jki. Imate besedila, ostale (ne)potrebne podatke (člani, produkcija, letnice, copyrights itd.), a manjkajo tiste čudovite grafike, še posebej, če gre za Honour ..., pri katerem so B. T. prvič po albumu Warmaster uporabili risarje iz Games Workshopa.

Zvok je čudovit, komadi tako kot na platah zakon, ni pa bonus komadov (torej ste v celoti okrajšani za tri komade).

Kaj pa vsebinsko?

Album Mercenary predstavlja enega najbolj tehničnih in razgibanih Bolt Thrower albumov, kar gre pripisati predvsem bobnarju Alexu Thomasu, ki je tu dokazal, da bi B. T. lahko ponudili kaj več kot tri bobnarske ritme, vendar je v ospredju tudi vokal Karla Willetsa, ki je zvenel precej močneje kot na albumu ... For Victory iz leta 1994 (samo poslušajte, kako tam proti koncu vokal vse bolj tuli in ne kruli). Komadi vsebujejo tipične B. T. kitarske linije in seveda nadaljevanje serije World Eater - Cenotaph - Embers v komadu The Powder Burns. Besedila so odpeta na isto foro (VSA!), ampak komadi še vedno dokazujejo, da v tistem času ni bilo treba pretirano eksperimentirati, da bi trdna death metal entiteta preživela turbulentne čase nu-metala itd.

Album Honour Valour Pride iz leta 2001 je eden najtežje poslušljivih albumov zasedbe, čeprav je zvokovno eden najmočnejših. Tu sta čista produkcija in surovost riffov prišli v čudovito simbiozo jasnosti in agresije, prav tako pa album letu 2001 primerno zveni turobno, mračno in napadalno. Kot bi vedel, kaj prihaja. Zakaj pa je najtežje poslušljiv? Zaradi malce bolj monotonih ritmov bobnarja Martina Kearnsa in predvsem nejasnega, netipičnega vokala Davea Ingrama (ex-Benediction), ki je po eni strani karakterno bil super izbor (če je kdo poznal pomen bratstva v death metalu, sta to vedno bila B. T. in Benediction), a po drugi je njegov že tako pešajoči krulež bil precejšen zalogaj za pogoltniti.

Album Those Once Loyal je izšel šele leta 2006, a je poleg boljše strukturiranih komadov in malce bolj spoliranega zvoka nudil predvsem vrnitev vokalista Karla Willetsa, ki je edini pravi vokalist zasedbe. Obarvan v popolnoma vojne barve, okrašen s podobami iz spominov na prvo svetovno vojno in opremljen s komadi, ki tako na plati kot v živo funkcionirajo neverjetno močno (Killchain, Salvo, At First Light ...) je Those ... bil album, ki je bil več kot potreben tako bendu kot fenom, ki so morda že malce pozabili na obstoj benda v času, ko so v death metalu harali ali ''reunited'' stari prdci ali mladi tehničarji, ki menijo, da je hitrost odgovor na vse.

Medtem ko že skorajda šesto leto čakamo na izid novega albuma, je tole več kot dovolj, da premostimo mučne trenutke. In še bolje - ni ripp off! Ob nakupu tegale (to lahko storite pri On Parole.com) boste svojo kolekcijo le izpopolnili, svojo ljubezen do benda ojačali, hkrati pa je edina nevarnost ta, da vam CD-ji ne bodo več dovolj, treba bo pa zvohati še prve 4 plate.

Moving onwards to another war ...

twitter facebook