recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

14. 8. 2015  Ghost - Meliora  (Loma Vista Recordings, 2015)
Evil has no boundaries.

Papež št. III in njegovi neimenovani ščitonosci so invocirali že tretjo ploščo, naslovljeno Meliora. Bend, ki je z albumom Opus Eponymous v metal sceni dvignil veliko prahu (čeprav je zvenel vse prej kot metal, a je očitno imel nekaj ''tistega'', kar trši muziki danes manjka – verjetno ne zgolj imidž), naslednik Infestisumam je že razdelil poslušalce na tiste, ki so ga častili kot še en dokaz, da je hudič veličasten in tiste, ki so menili, da so se prodali, zdaj pa je pred nami Meliora.

Ki nas prepriča, da so Ghost še vedno heavy and evil!

Vsekakor je zadeva rockish, okultna in prijetno evil. In to v najboljšem možnem smislu – Meliora je dokaz, da ti ni treba imeti ne vem kakšne distorzije, šus bobnov ali pa ultra ekstremnih vokalov, da zveniš evil. Ni ti treba niti kopirati Mercyful Fate ali Venom, hkrati pa si lahko manj pocukran od HIM. Si preprosto nekaj z (zlobno) dušo.

Vsekakor je Meliora zanimiva in iz komada v komad nepredvidljiva, a hkrati zelo poslušljiva plošča. Na prvi posluh bo na zgodnji izdaji spominjal zgolj vokal papeža, ki je kljub drugačni maski in vrstilnem števniku verjetno še vedno isti tip. A to niti ni pomembno, saj poslušanje Ghost nič ne bo trpelo, če vemo, kdo so oziroma kdo ni član benda.

Kot sem zapisal, ima album Meliora iz komada v komad veliko presenečenj. Intro Spirit nas zapelje s prijetnim vokalom, zapomljivimi kitarskimi linijami, malce bolj 70s klaviaturami. Nato pa preseneti res heavy bas komada From The Pinnacle ..., ki bi bend lahko takoj postavil v nek Voivod worship in celo Papa zveni kot Snake.

Potem imamo Cirice, ki izpade še bolj heavy kot cela prva plata skupaj. Riff je totalno doom, bobnarski ritem tudi ... Baladi se najbolj približa He Is, naslednji Mummy Dust pa je otvoritveno tak kot celotna zadnja In Solitude plata Sister, ko pa se približa refrenu postane Cathedral v obdobju albuma The Guessing Game.

In tako gre skozi celotno plato.

Enkrat dominira kitara, drugič bas, tretjič klavi(atu)rske melodije, vse skupaj pa preveva vokal, ki bi lahko bil v pop, hard rock, doom itd. bendu. Mislim, da je papežev vokal edini stalni trademark benda, ki iz plate v plato ali najde vedno nove člane, ki spreminjajo glasbeno podlago, ali pa ima člane, ki res obvladajo široko paleto stilov.

Ker tudi vsak komad posebej kaže popolnoma drugačne vplive. Saj se najdejo skupne točke, ki kažejo, da gre za en sam bend, a vseeno ima hudič tukaj kar nekaj mladih (in to je mišljeno dobesedno!).

Skratka, plata je zanimiva, prijetna in vsekakor izpade precej unikatna. Je hkrati retro, a tudi dovolj, čeprav minimalistično eksperimentalna. Je vsekakor masivna, a bolj kot žametni plašč, ne pa nagrobni kamen. Je zla, a na tak zapeljiv, ne pa surov način.

Je duh nekega drugega časa, a hkrati tako vsakdanja in domača.

Kapo dol papežu in ekipi – definitivno so presegli tako prvi kot drugi album. In Ghost kažejo, da jim idej gotovo ne primanjkuje.

Evil has no boundaries!

Zadeva izide 21. 8. 2015 prek založbe Loma Vista Recordings.

twitter facebook