recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

18. 5. 2014  Triptykon - Melana Chasmata  (Prowling Death Records/Century Media, 2014)
Triptykon je bend, ki svojo zvočno panoramo ustvarja s pomočjo odtenkov črne.

Gigerjeva umetnost in glasba Toma Warriorja nedvomno pašeta skupaj. Celo do te mere, da me je nenadna smrt švicarskega nadrealista pred manj kot tednom dni neposredno spomnila na temne prepade Warriorjevega benda Triptykon, torej druge plošče, ki sliši na ime Melana Chasmata. Za naslovnici obeh plošč skupine je Giger dovolil uporabo svojih umetnin, ki pa so popoln odraz glasbe, ki se nahaja v še kako temnih globočinah švicarskega kovača ekstremne morbide, Toma G. Warriorja. Zato je ta recenzija obenem tudi poklon preminulemu slikarju; četudi je govora o glasbi, se prav vsako lastnost Triptykon da pripisati tudi podobam švicarskega mojstra.

Pred očmi in ušesi je tema. Triptykon je bend, ki svojo zvočno panoramo ustvarja s pomočjo odtenkov črne. To ni očitek, saj so Triptykon dokaz, da ima črna na tisoče odtenkov. Prva skladba, Tree of Suffocating Souls, se giblje z udrihajočim tempom strojnice, medtem ko večji del plošče deluje na podlagi počasnejših, a vseeno natančnih eksplozivnih sunkov. Medtem ko je plošča Eparistera Daimones še vedno iskala vzporednice z zadnjo ploščo Celtic Frost, si Melana Chasmata vtira lastno pot. Hitri deli so še hitrejši, veliko več je groovanja, najti je celo za odtenek ženskega vokala, ki je bil že preizkušen na EP-ju Shatter.

Posamezni elementi tvorijo enoto, ki pa je na nek način vseeno dvolična. Riffi so v glavnem enostavni in kličejo po mehanski izvedbi ob mehanskih ritmih, medtem ko je zvok izjemno topel. Organska plat plošče pride do izraza pri uvodu v pesem Aurorae, kjer dinamičen beat vpelje mrko kitarsko melodijo, katero podkrepi zvok distorziranega basa. Ta pri celotni plošči prepreči občutek mehanskosti in se odlično vklopi z gorečo, pokljajočo distorzijo, kar pri skladbi In the Sleep of Death odlično deluje v kontrastu s hipnotično clean kitaro.

Kljub temu pa ima Melana Chasmata še vedno hladno, kovinsko ogrodje, ki je postalo značilno za Triptykon. Riffi so v glavnem nizki, gromki, ritmični, enostavni in temeljijo na ponavljanju. Morda je to tudi edini očitek plošči: četudi je natančen odraz Warriorjeve vizije in kot taka tudi funkcionira stoodstotno, včasih repeticija vpliva na poslušljivost. Samo zamisel albuma bi najbrž bilo moč bolj učinkovito vsrkati, če bi celoten izdelek skrajšali na račun delov, ki se (pre)več ponavljajo.

Ko vzamemo v obzir clean kitare, elektronske zvoke, žensko petje in celo harmoniziran glas Toma Warriorja, je vpričo teh novitet precej lahko spregledati, da glasba včasih zavzame bolj tradicionalno metalsko obliko - Aurorae bi z drugim pevcem morda celo lahko bil del kakega novejšega Paradise Lost CD-ja. Odraz tega je tudi v naslovih pesmi in tekstih, ki na nek način delujejo manj "splošno" kot tiste, ki smo jih vajeni od davne druge plošče Celtic Frost dalje.

Melana Chasmata je na nek način torej win-win situacija za Triptykon. Skupina je ustvarila ploščo, kakršno je želela, publika pa ni pričakovala nič drugega. Gre za skrajno sodoben in eksperimentalen metal, ki na vseh črtah uhaja natančnejši opredelitvi. Nikakor ne gre za ploščo, ki bi takoj prišla v kri, niti za izdelek, ki bi navdušil čisto vsakega. Vseeno pa so se Triptykon dokazali kot glavno priporočilo za poslušalce, ki jih zanima, kako daleč lahko gre starošolski black/death metal glasbenik, brez da bi z vidika izpustil svoje korenine.

twitter facebook