recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

recenzija

15. 10. 2017  Paradise Lost - Medusa  (Nuclear Blast, 2017)
Medusa je namreč dober izdelek, ki ga priporočam vsem pristašem dobro napisanega, spevnega in prekleto težkega metala.

Na začetku odlične televizijske nadaljevanke True Detective lik igralca Matthewa McConaugheyja v zraku zazna vonj aluminija in pepela. Tako s sleherno potezo opiše propad zahodnega sveta in mu povrh še doda dramatično, pesniško noto. V podobne vode se zadnja leta spravljajo Paradise Lost, ki so svoji sladkokisli gotski melanholiji dodali grobo, surovo podobo propada in razkroja.

Četudi je bilo znake spremembe moč zaznati že prej, je kričanje znova po več kot dvajsetih letih trčilo ob umazane, surove kitare na zadnji plošči Paradise Lost, The Plague Within. Ta je postregla z veliko mero melodike in orkestralnih delov; osebno sem menil, da bo skupina zašla v še bolj surove vode, kar me samo po sebi niti ne bi motilo. Vseeno moram priznati, da sem bil naravnost presenečen, ko so Paradise Lost to izpolnili le delno. Nova plošča Medusa namreč povrh postreže še s psihedeličnimi kitarskimi učinki (The Longest Winter), simfoničnim vložkom pa se odpove. Skupina je napovedala ploščo, ki naj bi se opirala na skladbo Beneath Broken Earth, v resnici pa so oboževalce presenetili s pravim svežnjem atmosfere sedemdesetih let preteklega stoletja.

Skladbe so napisane solidno, kar je jasno že na začetku plošče, ki ga krasi uvodna salva Fearless Sky. Ta bi s svojo poldeveto minuto po vseh pravilih morala zamoriti začetek plošče, a ga ne. Mislim, malo že, samo na prijeten način; Paradise Lost so namreč kljub novi '70s estetiki še vedno pošteno zateženi, kot bi vsak njihov zvesti poslušalec pričakoval in zahteval. Plošča sicer ni predolga (vsakič, ko starejše skupine izdajo ploščo, ki ne seže čez 50 minut dolžine, mi kar malo odleže pri srcu … CD-jev itak ne kupuje nihče več, če jih skupina razvodeni s šibkejšimi skladbami zavoljo dolžine pa sploh ne), očitam pa ji zgolj, da se določeni trenutki na prvi posluh nekoliko zlijejo med seboj. The Plague Within je vseeno sestavljal nabor skladb, ki so segale od black metala v slogu Watain to epskih godalnih aranžmajev, številne kače na glavi meduze pa so si tokrat precej podobne. Vsekakor je »uspešnica« te plošče Blood & Chaos, katere odziv se močno veselim opazovati v živo, vsekakor pa bolj homogena narava skladb utegne pomeniti, da plošča zgolj potrebuje kak krog ali dva več v predvajalniku, da se njena podoba povsem kristalizira v ušesih poslušalca. Medusa je namreč dober izdelek, ki ga priporočam vsem pristašem dobro napisanega, spevnega in prekleto težkega metala.

twitter facebook