recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

23. 12. 2012  Direwolves - Me From Myself, To Banish  (Throatruiner Records, 2012)
In pred takšno preizkušnjo so trenutno francoski Direwolves, ki preko založbe Throatruiner predstavljajo mali album Me From Myself, To Banish oz. 16-minutni album, ki se vrti v krogih počrnjenega HC-ja, screama, crusta ter ''zmetalizirano'' norostjo?

Prvenec vsake skupine nosi nekakšno težo celotne diskografije. Je tisti prepoznavni vstop v svet, ki jo bo praktično zaznamoval v celotni karieri, saj bodo - če jim v tem primeru s prvencem ne uspe v tolikšni meri - svet obšli povsem neprepoznavni.

In pred takšno preizkušnjo so trenutno francoski Direwolves, ki preko založbe Throatruiner predstavljajo mali album Me From Myself, To Banish oz. 16-minutni album, ki se vrti v krogih počrnjenega HC-ja, screama, crusta ter ''zmetalizirano'' norostjo?

Omenjenih žanrov do nekatere meje ni težko kreirati, kar tudi lahko slišimo, saj smo priča poplavljeni sceni enih in istih preigravanj ter skupin, ki nam ne nudijo prav nič konkretnega, in tukaj seveda pride do vprašanja, ali lahko Direwolves naredijo nekaj drugačnega ali ne? Poglejmo ….

Prvi vtis albuma Me From Myself, To Banish je seveda vizualen. Naslovnica bolj spominja na obskurne black metal naslovnice iz Norveške in na prvi pogled 90 % bodočih poslušalcev misli, da gre za black metal skupino. Seveda po poslušanju vidimo, da to nista ravno Nocturno Culto oz. Maniac na vokalih in da se pri inštrumentih sliši povsem drugačno igranje, kot smo si ga predstavljali pri prvem pogledu na naslovnico. 

Prvi vtis je bil dober, ampak nas seveda najbolj zanima drugi in tisti, za katerega garantira skupina. To je seveda zvok.

Za prvi priokus nam Direwolves ponudijo skladbo Growing Defeat, kjer se začne vse bolj ali manj počasi in pa glasno. Je nekakšna živčna atmosfera, katero spremlja kričeč vokal in potem se kar naenkrat vključijo bobni, ki nabirajo hitrost. Komad se stopnjuje iz sekunde v sekundo. Instrumentalno gledano, popolno presenečenje, ampak nekako te najbolj prime tista emocija, ki se skozi krike vlije v vaša ušesa in na trenutke celo spominja na Touche Amore. Kakovost pa se pokaže tudi pri koncu skladbe, kjer zadevo upočasnijo in te zadanejo black metal kitarski vložki in kriki From Which I Draw My Force … izredno dober prvi vtis in upanje, da se bodo ostale skladbe na omenjeni način nadaljevale, je veliko.

Nadaljevanje albuma (Dialogue of No Light) pride drugače od pričakovanega, ampak še vedno v dobri luči. Uvodna melodičnost in poskočni bobni so poslušljivi, tudi ujamejo se s kričečim vokalom, ki pristopi pri recimo 15 sekundi. Vendar kar  nekako najbolj zaznamuje zadevo, je del nekje vmes, ko iz tiste melodičnosti preide v crust vode in se dobesedno prelevi v čisto jezo in se do konca v tej smeri tudi nadaljuje.

Sledeči skladbi Reach This Hand ter Divining and Struglling sta dosti podobni prvi in drugi skladbi.

Pri Reach This Hand je prihod v poslušanje precej temačen in pri tem podoben Growing Defeat, pri Divining and Strugling pa je zadeva precej podobna Dialogue of No Light, bolj poskočna in melodična, a hkrati ''crusterska''. Ne glede na podobnost, sta obe skladbi vredni poslušanja in vašega časa.

Predzadnja skladba Me From Myself, To Banish pa nam nudi kratko instrumentalno sprehajanje po temačnih dimenzijah in nekakšen uvod v zadnjo skladbo Relief. Seveda od njih instrumentalnih kreacij ni bilo za pričakovati, so pa z Me From Myself, To Banish presenetili marsikoga.

Pri Relief je pa zadeva precej enostavna - s takojšnimi masovnimi riffi, zlobnimi kriki in pa kaosom iz vseh strani. Ritem se skozi skladbo spreminja, na začetku je čutiti nekakšen kaotičen pristop, sledi klasičen crust pristop, kateremu se pridružijo tudi ostali inštrumenti in vokal.

Fantje so pri svoji prvi izdaji dokazali, da imajo v sebi nekaj, kar bo pritegnilo mnoge oboževalce ekstremne glasbe, in glede na to, da so svoj prvenec izpeljali super, verjamem, da je prihodnost na njihovi strani.

twitter facebook