recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

16. 6. 2011  Demonaz - March of the Norse  (Nuclear Blast, 2011)
Ob poslušanju March of the Norse kaj kmalu postane jasno, da je album vse preveč topel, poletno zveneč in heavy metalsko orientiran, da bi tudi njegovi manjši delčki lahko padli skozi tesno Immortal sito. Abbath, Demonaz in ostali udeleženci pač očitno lepo skrbijo za zvočno in tematsko koherentnost svojih izdelkov. In v tem ni pravzaprav nič slabega.

Preden spregovorim o heavy/black metal albumu March of the Norse, mi prosim dovolite, da zapišem besedo ali dve o black metal entiteti Immortal, iz katere izhaja človek za projektom in albumom v obravnavi. Hvala.

Mislim, da poslušalec ne rabi biti ravno posvečen v kakšen zimski misterij (in ne, če ste se slučajno spraševali, v tem primeru praktično ne moremo govoriti o misterijih ponovnih rojstev razno raznih dionizičnih in Dionizu podobnih božanstev), da bi opazil, da je hladen svet Immortal zelo tesno – in tu mislim res zelo tesno – vase zaprt svet. Kot zelo gosto in fino sito. In mislim, da je ravno v tej Immortal osredotočenosti na zgolj določene teme in motive na besedilni ter zgolj določene glasbene izraze na glasbeni ravni potrebno iskati razlog za oba stranska projekta, ki kot kakšen spin-off izhajata iz dediščine teh samooklicanih 'Sinov Severne Teme'. Z izrazom 'spin-off' ciljam tako na Abbathov I, kot Demonazov ... no, Demonaz. Oba benda/projekta se slišita kot Immortal in se čutita kot Immortal, toda obenem spet ne popolnoma ... sta nekaj drugega. Zakaj? Kako? Veliko razlogov. Ob poslušanju March of the Norse kaj kmalu postane jasno, da je album vse preveč topel, poletno zveneč in heavy metalsko orientiran, da bi tudi njegovi manjši delčki lahko padli skozi tesno Immortal sito. Abbath, Demonaz in ostali udeleženci pač očitno lepo skrbijo za zvočno in tematsko koherentnost svojih izdelkov. In v tem ni pravzaprav nič slabega: meč, denimo, najbolje funkcionira kot (zgolj) meč; če pa je poleg tega še motika, kar naenkrat ni več niti dober meč, niti dobra motika.

March of the Norse – in vseh deset skladb, ki jih ponuja – je tako definitivno epsko doživetje (o tem ni dvoma), ki pa je, če se izrazim nekoliko metaforično, dogajalno postavljeno v dežele južno od Blashyrkha. Skladbe so dovolj razgibane, da ne postanejo monotone, čeprav se sprva mogoče (za)zdi, da so si med sabo preveč podobne. Resda sta tehnika riffov in sam zvok kitar ter bobnov povzeta od Immortal in res, skladbe (z izjemo intra in zaključne instrumentalne mojstrovine Dying Sun, ki izvira še iz leta 1998) ne poizkušajo najti česa novega na področju strukture – kjer še najbolj presenetijo dolge in tople solaže –, toda po nekajkratnem poslušanju posamezni komadi pridobijo na lastni koherentnosti, k čemur pripomorejo manjša odstopanja (recimo zborovsko 'ooohanje' na komadu Where Gods Once Rode), katera z lahkoto (toda le sčasoma) izpadejo kot hrbtenica kakšnega komada.

Kot vemo že iz Immortal opusa, je Demonaz (kot oseba) – poenostavljeno rečeno – pesnik zime. Na besedilni ravni to drži tudi pri March of the Norse, toda skupaj s februarsko/marčevsko otoplitvijo se tudi teme besedil osredotočajo bolj na človeka in njegove zadeve, kot na demone zime in večnega ledu, ter/in ali epskega uprizarjanja mrtvosti ledeniških pokrajin. 

Takšnega Immortal spin-offa dejansko nisem nikoli pričakoval in verjetno v tem nisem sam. Album je brezpogojno potrebno priporočiti vsem oboževalcem Immortal, oziroma vsem tistim izmed njih, ki so pripravljeni sprejeti dejstvo pomladne otoplitve – in to mislim v smislu riffov, struktur, tekstov ter splošnega občutja (in seveda tudi heavy metalskih solaž – nanje nikakor ne morem pozabiti). V podobni maniri ga priporočam tudi vsej tisti ne nujno black metalsko orientirani publiki, kateri Immortal (da ne bo pomote: vseskozi govorim o Immortal nove dobe) zvenijo preokorno, vase zaprto in ... no, prezeblo. Nikakor pa ni to album, ki bi hotel spremeniti ali metal ali black metal, niti Immortal. Je – poenostavljeno rečeno – izjemno močan, zrel in dobro izveden izraz, izjava.

Avtor:
twitter facebook