recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

19. 4. 2013  Turdus Merula - Mantem Recipere  (Le Crépuscule du Soir Productions, 2011)
Kljub temu, da je plata zelo zanimiva in odličen materijal za pred spanec, se mi zdi, da je ne bi prenesli vsi ljubitelji atmosferičnega suicidal-depresive black metala.

Hm, zavedam se, da je minilo že preveč časa, odkar je izšel zadnji novi album švedskega one- woman black metal projekta, a se mi je danes enostavno ljubilo poslušati nekaj atmosferičnega in depresivnega. 

Verjetno ta projekt pozna samo kepica ljudi, saj večina ignorira ženske na black metal sceni – marveč, ''ženske se ne spoznamo na muziko'', vsaj tako si to predstavljajo pametni možakarji (brez jajc). Res je, da sem tudi sama bila skeptična glede tega projekta, posebej, ko sem poslušala njen prvi album The Paths of Life, leta 2007. Razlog za to je preprosto bil depresivni ambientalni boom, ko pomnim da je veliko ljudi padlo v roke suicidal-depresive black metala. Bendi, kot so Xasthur, Aaskereia, Happy Days in tako naprej so od 2007 pa do 2011 bili v svojem zlatem obdobju, še posebej pri slovenski publiki (čeprav fasciniranost še vedno traja). V skladu s tem so se na novo začeli formirati mnogi drugi bendi na tem področju, kateri so mi bili osebno zelo dolgočasni – agoničen scream vokal, 2–3 riffa, bobni katastrofa. Nič kaj posebnega, nič kaj zanimivega.

Le redki so se prebili na sceno in obstali kot čisti atmosferični suicidal – depresive black metal. Občutek, da Turdus Merula ne bo obstala kot taka, je vsekakor bil za razlogom prisoten, posebej zaradi svojega burzumovskega vokala. Ampak, ženska se ni vdala, šla je naprej in 2010. nam je podarila še en album, ekološki Herbarium, leto pozneje pa Mentem Recipere – pri katerem sem prišla do zaključka, da ženske na Švedskem definitivno jedo nekaj, kar jim podari smisel za ustvarjanje black metala. Mogoče pa je razlog za to zgolj odprta družba, brez predsodkov. 

Brez dvoma se pri Turdus Meruli in sliši in občuti, da njena glasba izhaja iz nje same. Je njena ekspresija, kar nam lahko pove tudi samo ime projekta – Turdus Merula na latinskem pomeni „Črni ptič“, prav tako tudi beseda merula pomeni „sam“. Navdih pa vedno išče v ezoteriji in šamanizmu.

Mogoče Turdus Merulo ni pokopal vokal, saj je ostala pri svojem načinu produkcije istega. Torej, filozofija „vzemi najslabši funkcionalni mikrofon“ je pri Mentem Recipere še vedno prisotna, kot tudi grajenje atmosfere na razgaljenih človeških emocijah.

Nobenih satanov, samo človek.

Za razliko od prejšnje plate Herbarium, Mentem Recipere ni tako klasična, energična depresivna black metal plata – tukaj se že budi perfektna kompozicija doom atmosfere, s tem tudi poudarek na človeški temačni strani; po zvoku pa skorajda popolnoma obsedene, a nič kaj agresivne. Prva zanimivost pri tej plati mi je bil „intro“ Descensus, ki je dejansko tipičen funeral doom intro – ženski „haunted“ vokal in piano. Dokaj filmsko, bi lahko rekli.

Druga zanimiva reč je najdaljši komad, Adventus, ki ponavadi pri atmosferičnih black metal bendi postane dolgočasen že nekje na polovici. Adventus je vse, samo samo ne dolgočasen – intenziven, nežen, melodičen – odličen za pred spanje.

Tretja in zadnja zanimivost je moški vokal pri komadu Ascensus, ki je ob enem tudi najbolj energičen komad na plati. Na polovici, ko zadeva počasi postaja dolgočasna, udari kot iz vedrega neba ta obskurni moški vokal in avtomatski komad naredi zelo močan, energičen, zanimiv. Acensus je definitivno eden tistih komadov, od katerih te preleti srh in ti naredi kurjo kožo, pa ne veš niti kdaj niti zakaj.

To je ta individualna stran black metala, zapisana v človeku.

Plata je v celoti tudi zanimivo producirana in miksana – vokal zveni, kot bi bil posnet z najslabšim mikrofonom, poleg tega so le nekoliko bolje posnete kitare in še bolje posneti bobni, tako da prav izstopajo. I like those drums.

Kljub temu, da je plata zelo zanimiva in odličen materijal za pred spanec, se mi zdi, da je ne bi prenesli vsi ljubitelji atmosferičnega suicidal-depresive black metala, kaj šele hipsterji. Ampak, tole je definitivno vredno posluha. Na koncu koncev - vsak sam zase vedno izbira, kaj mu je všeč in kaj ni.

Avtor:
twitter facebook