recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 6. 2011  Autopsy - Macabre Eternal  (Peaceville, 2011)
Autopsy niso death metal stare šole v novi preobleki, ker preobleke nikoli niso potrebovali.

Autopsy niso death metal stare šole v novi preobleki, ker preobleke nikoli niso potrebovali. Marsikatera skupina po desetletju in še malo čez aktivnosti skuša pograbiti lahek denar ali živeti spomine iz časov, ki so že zdavnaj mimo. Reifert in kompanija pa so tokrat resnično postregli s plato pravega death metala, ki ne zveni kot anahronizem, a obenem ohrani polno identiteto in vso pristnost Autopsy zvoka.

Macabre Eternal je ena tistih plošč, ki ne čaka, pač pa že v prvi sekundi zasadi zobe v samo jedro zvoka skupine. Hand of Darkness resnično ne potrebuje kakega razvlečenega ''atmosferičnega'' uvoda, saj Autopsy kaj hitro dokažejo, da so še kako sposobni pričarati temno, grozečo atmosfero plošč Severed Survival in Mental Funeral. Chris Reifert zveni kot bi pred snemanjem staknil steklino, saj z različnimi kriki razbije monotonijo death metalskega renčanja.

To odlično dokaže na skladbi Dirty Gore Whore, ki je izjemno močna tudi na inštrumentalnem področju. Začetek je nenavadna harmonija, kakršnih so se Autopsy posluževali le redko, a kljub temu nikakor ne deluje kvazi-eksperimentalno, kaj šele posiljeno.

Ko dodamo še skladbo Always About to Die, imamo pravzaprav predstavljene temeljne gradnike pravega Autopsy albuma: vratolomen death/thrash, izprijen smisel za melodiko, nenazadnje pa tudi grmeče doom sekcije.

In ostali del albuma resnično sledi zastavljenemu vzorcu, ki je danes ravno toliko veljaven kot pred dvajsetimi leti. Seveda se Reifert, Cutler, Coralles in Allen zavedajo, da je Severed Survival del preteklosti, zato glasbo začinijo s kako malenkostno novostjo, kot so na primer Reifertovi grleni kriki ali celo prisostnost melodije v tradicionalnem smislu na skladbi Seeds of the Doomed, a to kar album resnično dvigne so kompozicije same. In tu Macabre Eternal nikakor ne peša, saj so Autopsy v material več kot očitno vložili neznansko količino truda z namenom narediti udarno ploščo. To jim je uspelo z odličnim nastopom, ki deluje domače in sproščeno, ne pa z neprekinjenim tokom blast beatov in kitarskega masturbiranja. Reifertovo bobnanje je odlično posneto, saj se sliši, da Chris brez omahovanja tepe bobne. Tudi solaže so odlično umeščene ter se držijo klasičnega Autopsy sloga, le da tokrat delujejo še bolj tekoče in umazano. Skupina je resnično izkoristila nove tehnike snemanja, saj na Macabre Eternal grmljenje basa odlično podkrepi ostala glasbila, ki ravno tako delujejo bolj jasno, smem reči celo definirano, kot na prvencu. Le glasnosti različnih glasbil so nekoliko nenavadne, saj vokal včasih preglasi ostale, ker pa je ta divji in zanimiv, tudi to ni težava, ki bi ploščo ohromila.

Autopsy se torej zavedajo prvin svojega zvoka, ki jih še vedno znajo izkoristiti in umestiti v odlično napisane skladbe, obenem pa se ne bojijo spremeniti kake podrobnosti ter svojemu albumu dati grmečo produkcijo, kakršna pred dvajsetimi leti ne bila možna. Ko vse to seštejemo, dobimo odličen death metal album v letu 2011, ki bo gotovo služil kot eden izmed nosilcev zastave preporoda death metala stare šole.

twitter facebook