recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

5. 2. 2016  Jack Frost - Mélania Cholé  (Gloom Rock Enterprises, 2015)
»Več kot spodoben gothic s kančkom dooma«.

Ime skupine sem velikokrat zasledil na forumih ali v tiskanih medijih, ki so pisali o gothicu oz. o gothic metalu. Ker je bilo v večini prispevkov zapisano, da ta ali ona skupina igra gothic rock/metal v maniri Jack Frost, sem dobil občutek, da gre za neke vrste, če uporabim besednjak slovenskega političnega populizma, 'strice iz ozadja,' ki jih ni nikjer videti, vendar se povsod čuti njihova sapa oz. njihova prisotnost … torej, naj bi na gothic rock/metal sceni predstavljali tisto, kar v našem ljubem podalpskem raju predstavlja recimo Udbomafija.  

V nasprotju s številnimi domoljubnimi političnimi lovci na fantome, sem se konec leta 2015 odločil priti misteriju do dna in v srž raziskati delo in vpliv 'stricev iz ozadja' imenovanih Jack Frost. Rezultati raziskave (tj. poslušanja njihove osme plošče v 23. letih neprekinjenega delovanja) so presenetljivi. Gre za super igran gothic (pogojno doom), ki v dimenziji gothica malo spominja na finsko šolo a-la The 69 Eyes, v dimenziji dooma pa na zlato obdobje ustvarjanja My Dying Bride (čas plošč Like Gods of the Sun in The Angel and the Dark River). Glede na slišano na plošči Mélania Cholé, sem bil prepričan, da gre za Fince ali Angleže – napaka! Jack Frost so, kdo bi si mislil, Avstrijci!

Zvok na plošči je mogoče opisati s frazo 'čista umazanost,' kar v konkretnem primeru pomeni, da je zvok basa in kitar sicer umazan, a obenem izjemno čisto slišen. Bobni so, skladno s stilom glasbe, počasni in odlično slišni, kar jim omogoča, da dajejo pesmim poudarjeno čutno noto in morda kanček dramatičnosti. Vokal je srednje nizek, hrapav in razumljiv ter na vseh mestih odlično slišen. Pesmi niso doomovsko dolge, a so na doomovski način udarne. Dolgi in spevni refreni, značilni za gothic (metal), so vseprisotni in se z doomovskim delom lepo ujemajo.

Pri poslušanju plošče me je zelo razveselilo to, da gredo teksti tudi čez tipično prepevanje o mračni romantiki (čeprav je tudi ta še vedno prisotna), seksu z vampirji, črnih svečah in kot kri gostem rdečem vinu. Jack Frost v pesmih govorijo (na spevno gotski način) tudi o modernem propadu srednjega sloja v blodnjak alkoholizma in brezciljnosti . V spomin so se mi najbolj vtisnile pesmi: I am Nothing (pesem prekrasno stopnjuje ritem od začetka do konca), Like Icons We Fall (zveni sicer dosti tipično gothic metalsko a-la The 69 Eyes, ampak v vsej mračnosti vsebuje tudi nek čuden zelo optimističen naboj, kar je za tak tip glasbe precej netipično) ter spevni Looser in Your Eyes in Half a Man. Meni najljubši sta, zaradi inovativnega gothic pristopa k orisom propada modernega človeka ter družbe, My Baby Works in a Liquor Store ter No Place in the Sun.

Pesmi imajo posrečeno strukturo, ki deluje sveže in zanimivo. V grobem rečeno so skoraj vse odigrane na z energijo nabit način, kateri nam podaja novo dimenzijo doživljanja gothica. Po svoje je zanimivo, da nobene od pesmi ne morem označiti za (potencialni) hit albuma. S tem, ko se v recenziji navezujem na My Dying Bride in The 69 Eyes, nikakor ne mislim reči, da Jack Frost kopirajo eno ali drugo skupino, ker jih ne. Kar storijo, je to, da glasbene elemente, ki (lahko) zvenijo znano, interpretirajo oz. odigrajo na način, da zvenijo drugače, sveže in inovativno.

Jack Frost, veselim se vaši naslednjih albumov!  

twitter facebook