recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

16. 4. 2012  Vildhjarta - Måsstaden  (Century Media, 2011)
In že spet smo pri skupinah tipa Meshuggah.

Tokrat celo ne gre za ameriško ali angleško zadevo, temveč švedsko, od koder tudi sami Meshuggah izhajajo. Torej, na vrsto so s svojim prvencem čudaštva prišli Vildhjarta, mladi švedski septet, ki se želi v poplavi djent skupin pokazati kot posebnež.

Vildhjarta s prvencem Måsstaden niso ravno dosegli tistega nivoja, da bi jih lahko kovali v zvezde, kljub temu, da je bil album uvrščen na prvo mesto djent albumov za leto 2011 na strani gotdjent.com. Po eni strani se Vildhjarta le razlikujejo od Periphery, Tesseract in recimo Uneven Structure. Njihova glasba je malenkost bolj brutalna, ni kakšnih spevnih vokalov (razen v skladbi Traces), ki v glasbo s tako znižanimi kitarami rahlo ne paše. Skozi dobrih petdeset minut se pokaže kar nekaj posebnosti; album je konceptualen, zanimivo povezan s kakšnim vmesnim intermezzom, atmosfera je precej izvirna, resda na čase uspava, ampak vsekakor je večdimenzionalna, tudi ritmično je album precej razgiban.

Glavno težavo vidim v riffih, ki prevečkrat delujejo kot kakšen čudaški breakdown. Roko na srce, Meshuggah še vedno delajo na riffih, ne pa na nebulozah, ki se kažejo predvsem v jakosti kitar. Vsekakor je svetla točka atmosfera, ki je narejena s pomočjo razno raznih kitarskih efektov. Skupina ima v zasedbi kar tri kitare ter dva vokala. Tu nastaja problem, saj je marsikdaj ena kitara hitro odveč, ravno tako vocal – namreč, take izvirnosti, kot recimo skupina Sikth, Vildhjarta ne premore.

Nočem trditi, da je izdelek slab, vendar marsikatere ideje delujejo precej izrabljene in neizvirne. Vsekakor Vildhjarta ima potencial, a na podlagi zanimive atmosfere to ni dovolj. Če se bo med djent skupinami začelo tako ponavljati, bo scena hitro pozabljena.

Avtor:
twitter facebook