recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

3. 1. 2016  Månegarm - Månegarm  (Napalm Records, 2015)
»Raduj se in veseli, oj občestvo viking-metalsko!«

Švedi Månegarm niso novinci na metal sceni, z naslovnico njihovega prvega albuma Nordstjärnans tidsålders sem se srečal že davnega leta 1998 v katalogu založbe Displeased Records, na kateri sem takrat naročal CD-je in majice. Iz nekega razloga, verjetno zato, ker je bila scena takrat prezasičena z vsem, kar se je ponujalo kot viking metal, njihovemu ustvarjanju nisem posvetil niti sekunde časa, ne pozornosti. Ko so me z dolgočasnostjo in brezidejnostjo razočarali, po vrsti: Helheim, Kampfar, Tyrfing, Amon Amarth, Himinbjorg in so celo Einherjer zašli v neko povprečnost (Enslaved so takrat že pričeli odkrivati neke nove in bolj psihedelične dimenzije viking metala, katerih takrat še nisem bil pripravljen sprejeti), sem za nekaj časa obrnil hrbet sicer še danes ljubi mi viking metal sceni.

No, poslušajoč osmi, istoimenski album Månegarm, priznam, da sem jim z ne-posvečanjem pozornosti naredil krivico. Zato z velikim veseljem vzklikam: »Raduj se in veseli, oj občestvo viking-metalsko, zakaj Månegarm so nam za naš praznik Yul darovali odlično ploščo!« Tako je, še so med nami in z nami sile, ki znajo delati viking metal, ki ga je užitek poslušati in celo prepevati.

Pesem Allfader, ki je na plošči outro, si je moj mp3 predvajalnik izbral za prvo pesem. Priznati moram, da se mu moram tokrat zahvaliti, saj ta kratka pesem, ki jo sestavljata akustična kitara in lepo zveneči ženski glas, ustvarita prelep mističen in magičen vhod v to mogočno ploščo. 

Sledi mogočen udar, pesem Blodörn, ki se prične tako, kot se je Allfader zaključila – z akustičnim delom, ki v prvih dveh minutah postaja vedno bolj intenziven in se, kot bi predstavljal naravno preobrazbo ličinke v lubadarja, tam nekje v gozdovih Švedske, prelije v pravo električnokitarsko viking-metalsko dolgo bojno sekiro, ki v boju lomi vse pred seboj in vmes ob vsakem udarcu ob ščit mogočno zadoni v obliki zelo spevnega in močnega refrena. Bobni se odlično slišijo in se prekrasno povezujejo, če ne celo zlivajo z basom in kitarama. Skladno viking-metalskim kanonom, ki so jih s ploščo Eld postavili veliki in neponovljivi Enslaved, se pri petju izmenjujeta moški blackmetalski in čisti vokal, pri čemer je slednji uporabljen za prepevanje refrenov, blackmetalski pa 'povezuje' tekst. Pesem je razgibana z več vrhovi in niti malo monotona.

Blot je pesem brez električnih kitar s čistim vokalom. Zveni kot slavnostno slovo delu družine, ki odhaja na dolgo pot, morda tudi preko morij v nove dežele. Je vzvišeno zapeta, mirna in počasna. Naj ne zveni bogokletno, ampak malenkost me spominja na kako res staro dobro country pesem … Morda je temu tako, ker vmes blago zaigra tudi violina. Pesem se kot unikum na zanimiv način ujema z ostalimi pesmimi na plošči.

Če bi ne vedel, kdo jo poje, bi prvi del pesmi Call of the Runes, tako po naslovu, kot po ritmu in načinu petja, seveda do dela, ko v pesem vstopijo tudi čisti vokali, pripisal Amon Amarth. No, na srečo je to vtis, ki ga pusti zgolj prvi del pesmi; slednja se v nadaljevanju razvije v zvok trka dveh vojska na bojišču in se z vključevanjem kombiniranega petja growla in čistega vokala, bolj ko se pomika proti koncu, s stopnjevanjem tempa pesmi, spreminja v vrtinec vrhunca vihre bitke, ko nihče več ne ve, kdo stoji ob njemu in za njim – nasprotnik ali soborec – ubij ali umri! Zagotovo ena boljših pesmi na plošči.

Nattramn je še ena udarna vikingmetalska koračnica, ki lomi vse pred seboj kot vikinška strnjena bojna vrsta ščitonoš.  

Odin Owns Ye All je pesem, ki bi jo vikingi, tako kot viking metalci (prvi po zmagoviti bitki, drugi po odličnem koncertu) lahko prepevali v zanosu zmagoslavja z dvignjenimi rogovi, polnimi öla ali medice. Poudariti moram, da ne gre za ceneno šank-napitnico, kakršno bi pod mizo v stanju popolne pijanske nezavestnosti sestavili pivniški obešenjaki tipa Korpiklaani.

Nekaterim se vam bo zdelo odveč in morda celo klišejsko, da Månegarm na plošči kot zadnjo pesem zaigrajo tudi priredbo od Bathory »Mother Earth, Father Thunder«, meni je pa to všeč. Priredba je namreč odlično odigrana in kot taka predstavlja lepo hvalnico opusu Odinovega barda v Asgardu, njegovi ekscelenci Quorthonu.

No, zagotovo bi lahko napisal še kaj več o kateri od preostalih pesmi, ampak bodi dovolj.

Poslušajte ploščo, prepustite se ugodju in si ustvarite svoje slike. V kolikor je v vas vsaj malo viking-metalca oz. metalke sem prepričan, da boste na plošči našli nekaj, v čemer boste uživali. Recenzijo bom zaključil z mnenjem, da so Månegarm s tem albumom dokazali, da si zaslužijo oznako, da res ustvarjajo viking metal. Mnogi so že poskusili in mnogo jih še vedno poskuša priti do tega, žal brez uspeha.

Glede na slišano na tem albumu, menim, da si tudi njihove prejšnje plošče zaslužijo (vsaj eno) poslušanje.

twitter facebook