recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

2. 11. 2011  Lou Reed & Metallica - Lulu  (Warner Bros., 2011)
Intenzivnost, s katero se je pregovorni drek zletel v prav tako pregovorni ventilator, ko so na dan prišli prvi posnetki albuma Lulu, glasbene kolaboracije Lou Reeda in Metallice, je skoraj nedoumljiva, neopisljiva. Včasih je pač naloga umetnosti, da ljudem pokaže ogledalo (v primeru, če ogledalo nosi še svoje in od zrcaljenja neodvisno sporočilo (kot se je to dogodilo v našem primeru), pa le še toliko bolje).

Recepcija/Humor

Da, da, razumem. James Hetfield, ki vpije: "I am the table", in ostareli rocker, ki momlja v ženski prvi osebi. Zelo, zelo smešno. Zdaj pa se prosim pomaknimo dalje.

 

Koncept

Najprej čista formalnost: Lulu sestavljata dva diska, ki nosita skupno uro in pol glasbenega materiala. Gre za konceptualen album, ki tematsko temelji na dramah Erdgeist (1895) ter Die Büchse der Pandora (1904) nemškega pisca Benjamina Franklina Wedekinda, in ki skupaj tvorita t. . delo Lulu: pripoved o posesivni in egocentrični femme fatale in njenem neizogibnem propadu (dekle konča pod nožem slovitega Jacka Razparača), kateri pa se seveda ne zgodi, preden ne propadejo tudi vsi njeni ljubimci. Tako kot dramska podlaga je tudi glasbena Lulu razdeljena v dva dela. Prvi disk tako sestavljajo skladbe, ki bi jih lahko naslovili "Lulu govori", drugega pa odzivi (ergo: notranji monologi, ki so zdaj obupani (Little Dog), zdaj polni srda (Dragon)) njenih ljubimcev. Reedovi teksti obenem nikakor niso kompleksni, temveč komaj segajo čez pogovorno raven in bolj kot na simbolizem stavijo na neposredni realizem, da ne rečem celo naturalizem.

 

Mazohistični pripovedovalec

Strast, s katero so oboževalci Metallice in Reeda sprejeli ta izdelek, kaže očitne znake prehitrega sklepanja. Ustavimo se kar pri samem 'kontroverznem' načinu pripovedovanja prve polovice albuma, saj bomo tako lažje prešli na druge aspekte te izdaje. Torej: za trenutek (pravzaprav lahko gre za zelo dolg – ali če res nimate sreče, neskončni – trenutek) se zazdi, da problem tiči v pripovedovalcu samem, saj bi v drugačnih pogojih ženski vokal deloval veliko bolj pristno v vlogi pripovedovalke Lulu. Kajne? Ne. Lulu že v originalni dramski uprizoritvi (in operi, ki je sledila) ne predstavlja toliko "surove oblike ženske" (tako se jo namreč opiše v uvodu v dramo Erdgeist), kot pravzaprav uteleša moško percepcijo te "surove oblike." Surova oblika ženske pa je seveda ideal (ali, če vam je lažje: anti-ideal), ki je tipično moška stvaritev in na katerega le ta projicira hkrati tako svoje želje (seks) kot strahove (smrt in preveč seksa). Na vse to pravzaprav opozarja že naslovnica. Napol razstavljena izložbena lutka namiguje na konstrukt. Na umetni – in v tem primeru ne nujno tudi umetniški – konstrukt, na plod surove (moške) domišljije in želja. Če se vam zdi z absintom prepojeno okolje Berlina, Pariza in Londona z začetka dvajsetega stoletja preveč oddaljeno, si lahko namesto Lulu predstavljate tudi Lauro Palmer iz kultne serije Twin Peaks (absint pa zamenjate s kokainom). Poanta je jasna: zgodbe o takšnih ženskah lahko pripovedujejo samo moški. To pa v vsej svoji tragičnosti in komičnosti in obsesivnosti (kar poslušajte komad Cheat on me in povejte, če ne nosi na sebi resnih znakov obsesivno-kompulzivnih motenj) ... posesivnosti. In natančneje mazohistične posesivnosti: "Če te ne morem imeti, me boš vsaj bolela." Zakaj mislite, da takšna Lulu vedno prej ali slej pristane v objemu kakšne ženske? Ker jim moški tja ne more slediti. Kamorkoli drugam – tudi v smrt – ji seveda lahko, toda v toplo mednožje druge ženske ... nikoli (tako recimo skladba Mistress Dread, ki pokriva ravno to tematiko; gre za najbolj trpeč, nemiren in agonije poln riff na albumu). Ravno ta mazohistični pathos pa daje "moški percepciji" že tako zelo lucidne ideje "surove oblike ženske", vso izrazno moč; brez njega Lulu kot koncept niti ne bi mogla obstajati. Mazohizem 'žrtve' je namreč edini resnični pomen v celotni pripovedi; vse ostalo je le iluzija, halucinacija, prazen orgazem.

 

Riff

Po do sedaj povedanem bi verjetno lahko sklepali, da je Lulu brezčasna mojstrovina, ki je do konca premišljena, glasbeno in idejno izpiljena izdaja brez slepih ulic, kajne? No, ni. Album je prvo kot prvo predolg. Ura in pol dogajanja je mogoče res delujoč in preverjen standard za film ali gledališko predstavo, a za glasbeni album je takšna epska razsežnost velikokrat prej zavirajoča, kot pa karkoli drugega. Poleg tega se Reedova besedila v zadnji četrtini komadov rada ponavljajo v nedogled, ne da bi s tem razvila kakšno posebno sporočilo, obenem pa tudi sama kvaliteta le-teh niha od popolne banalnosti do izjemnosti izraza in misli. K boljši poslušljivosti prav tako ne doprinesejo dolgi, 'ambientalni' segmetni (recimo zadnjih skromnih deset minut v skladbi Junior Dad) in/ali uvodi, ki ne služijo pravzaprav ničemur razen sebi. Marsikdo se bo verjetno tudi zataknil pri riffih. Skladbe so večinoma sestavljene iz enega samega riffa. Nobenih kompleksnih struktur, nobenih resnih Hammetovih solaž; zgolj riff, ki se lahko ponavlja tudi enajst minut (še en izraz obsesivnosti). Toda obenem zaradi mikroskopskih ritmičnih sprememb celotna izkušnja nikakor ne postane dolgočasna, temveč prej ravno nasprotno: bobni in vokal z izjemno prefinjenostjo stopnjujejo in umirjajo ritem skladb, to pa je bolj učinkovito kot marsikatero poigravanje s strukturami in kompleksnim komponiranjem.

 

Razpon

Ne glede na nekolikšno razvlečenost pa Lulu ponuja sorazmerno širok spekter glasbenih pristopov. Tako smo priča dinamičnemu mimohodu med sabo zelo različnih si skladb: od 'lahkotnejših' (nek tradicionalni poet v meni hoče na tem mestu zapisati: 'poletnih') komadov, kakršna sta recimo Brandenburg Gate ter Iced Honey, prek kompleksnejših in (emocionalno) zahtevnejših (npr: Cheat On Me ter Small Dog, ki spominjata na Neila Younga; sploh na njegovo glasbo za film Dead Man), do precej thrasherske Frustration. Iz vsega skupaj pa močno izstopa najbolj agresivna skladba albuma, Mistress Dread, ki zveni kot Mayhem s hudo zadrogiranim Attilo na vokalu.

 

Metati kamenje

Seveda pa so na koncu koncev prav Reedovi vokali tisti, ki omogočajo, da oboževalci Metallice pokažejo, kako zelo je metal skupnost odprta, tolerantna in vse to sranje. Ni. Tolerantna namreč. Ne rečem, da so vokali 69-letnega Reeda izjemni. Večino časa človek niti ne poje, temveč pripoveduje, ob tem pa občasno res pade kak precejšnji nesmisel, pri katerem je težko zadržati vsaj nasmeh, če ne že odkrit smeh (najboljši tak primer bo najbrž način kako Reed odpoje 'Hallucination' v komadu Dragon: zadeva se sliši skoraj isto kot South Parkovski 'Imaginaaaaation'... Če ne veste, o čem govorim, nasvet: nevednost je blagoslov). Ne pravim, da bi morala Reedova status (legende) in starost ponujati olajševalne okoliščine, nikakor ne; vsekakor pa menim, da je odziv 'publike' močno pretiravan. Lulu je a) kolaboracija in b) eksperiment. Tega ne bi smeli pozabiti ne oboževalci Reeda ne Metallice. Ko enkrat ugotovimo, kako album deluje, niti ni težko zapasti v njegovo pripoved in se spopasti s tehniko, s katero so precej strastno podane podobe iz življenja radožive Lulu. Oboževalci Metallice (in v manjšem primeru tudi Reeda) pač rabijo potegniti glave iz svojih riti, odrasti in se nehati obnašati, kot da je 'Tallica njihova lastnina, igračka, ki jo lahko usmerjajo v katerokoli smer si poželijo.

 

Recepcija, drugič

Lulu konec koncev res ni primer uživaške in konformistične glasbe ne po merilih Reeda, ne Metallice. Toda tako kot v umetniških gledališčih (v nasprotju s komercialnimi) ter alternativnih medijih umetnosti, je tudi tu treba žrtvovati udobje, da se pokaže pravi izraz predstave pred (med?) nami. Če je zgodovina ekstremne glasbe prenesla, preživela in sprejela vse možne oblike žrtvovanja konformizma, verjamem, da je sposobna sprejeti tudi tole. Če bo seveda našla v sebi dovolj veliko srce.

 

Poetična evolucija

Kaj naj torej za zaključek še zapišem? Mogoče to, da je mogoče vendarle napočil čas, da se skladno z mislijo, da bi se Beethovnu vsi smejali, če bi svoje sonate in simfonije skladal dandanes, da se končno poslovimo od 'klasičnega', 'lepega' in 'estetskega' kot merila 'umetniškega' (se opravičujem za narekovaje, ampak se bojim, da so potrebni... verjetno jih je še premalo). Navsezadnje morajo stvari, preden se lahko manifestirajo v svoji naslednji (nadaljevalni) obliki (z drugimi besedami: pred evolucijskim preskokom neke ideje, izraza), ponavadi preteči svoj poln krog; in če se mora rock/metal glasba po grindu, death ter black metalu v svoji dokončni zavrnitvi 'lepote' vrniti k Lou Reedu in Metallici, naj bo tako. Štela navsezadnje je – in verjetno vedno bo – pot. Tako ali tako pa nikoli nismo potovali na nek specifičen kraj, tako da je pravzaprav in na koncu vse skupaj precej ... no, vseeno.

Avtor:
twitter facebook