recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 5. 2012  Essence - Lost In Violence  (Ultimhate Records, 2011)
Nekaj thrasherskega je na Danskem ... pa ne le Artillery.

Priznam, da v večini primerov ne vidim smisla v recenziranju leto dni starih plat, a včasih mi ni žal, da se brcnem v jeklene ritnice in pišem o čem, kar je pač morda že zastarelo.

Kot mi ni žal, da sem to storil pri recenziranju Havok, mi tudi zdaj niti na misel ne pride, da bi se ponosno obrnil stran od prvenca Lost in Violence danskih thrasherjev Essence.

Poznavalci danske scene se ob omembi hamletovske države spomnite predvsem na Artillery, verjetno pa se thrash na Danskem ponaša še s kakšnim drugim imenom. Gotovo pa se ponaša z imenom Essence, saj zasedba, aktivna od leta 2005, s prvencem Lost in Violence svojem teritoriju dela res pozitivno reklamo.

Pri Essence se takoj začuti evropski pridih, saj je stvar precej agresivna, brutalna in ''catchy'' - pomislite recimo na Sodom in obdobje Persecution Mania, Kreator - Coma of Souls oz. prej celo Terrible Certainty in zgodnejše izdelke kakšnih Tankard. A če kdo pomisli, da to v letu 2011 pomeni izgovor za nostalgično naslanjanje na velikane preteklosti, brez da bi dodalo še kaj svojega ali pa kaj ''2011'', se moti. Essence namreč evropsko primitivno brutalnost nadgradijo z dovolj vplivi ameriške zahodne obale, ki pa so vseeno v ozadju, ne pozabljajo na nalezljivost ameriške vzhodne obale, so pa preprosto ameriško predrzni v raziskovanju novosti (pa čeprav so le-te že bile odkrite recimo pri Coroner ali Forced Entry, je pa super, da se jih bend iz Danske v letu 2011 ne izogiba).

Trio Essence ponuja dobrih 50 minut thrash metala, ki pa niti v enem trenutku ni dolgočasen. Resda so bobni malce vsiljivo naglas, a tudi to se lahko postavi v ozadje, ko zarežejo res dobri riffi ali pa res sočne basovske linije, ki nikoli ena drugi ne kradejo izstopajoče pozicije. Vokal je ravno dovolj samosvoj, da morda spomni na kak drug bend, a vseeno - kričanje prevladuje, na srečo je karakterno suvereno in dominantno, petja pa tu ne boste našli sploh. Kar je seveda zakon - če pevec lahko le kriči, kar naj. Petje naj pusti drugim.

Pri plati res izstopajo recimo tudi kakšni vložki, ki bi jih prej našli v vzhodnjaških, predvsem pa bližnjevzhodnih področjih, kar da plošči rahlo eksotični pridih, ki se pa uspešno pari s hladnostjo evropskega kontinenta ali stelarno tehničnostjo ameriških obal.

Vse skupaj po mojem mnenju najbolje kulminira prav v komadu Lost In Violence, ki pokaže vse, še posebej sposobnost pisanja res dobre pesmi. Pa tisti Sodomovski break v stilu Tired And Red vmes je res pika na i.

Ni novo, ni preveč inovativno, a ravno dovolj sveže, da vas bo pritegnilo v poslušanje. Ne bo vam žal!

twitter facebook