recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

12. 5. 2013  Terror - Live By The Code  (Victory Records, 2013)
Vokalno se recimo obe skladbi niti ne razlikujeta, ker še vedno dobimo tisti jezen odnos do sveta in vsega živega, v drugih besedah, pač Scott Vogel.

 

Se spomnite, ko so na Victory Records izdajali albume, kot so Strife-One Truth, Integrity-System's Overload, Bloodlet-Eclectic, Hatebreed-Satisfaction Is The Death Of Desire, …. In potem dobrih 10 do 15 let kasneje samo še urinirali proti vetru z izdajami skupin Design The Skyline, Emmure, A Day To Remember, Ill Nino, Sister Sin, ….

Skratka, od tistih kultnih izdaj so na Victory začeli izdajati le še praktične neumnosti, ne glede na nekatere svetle točke izdaje skupin, kot so Gravemaker-Ghosts Among Men, Jungle Rot-Terror Regime,  Ringworm-Scars, The Warriors-See How You Are (in še nekaj malenkostnih rubinov).

Verjamem, da je marsikdo od vas po tistih neuspelih izdajah nehal spremljati vse, kar se tiče založbe Victory (predvidem, ker sem osebno jaz tudi to naredil), ker vam Aiden in ostali niso ravno izziv za poslušanje (komu sploh so?!?!).

Ampak časi se večkrat spreminjajo, in glej ga zlomka, ko smo na začetku meseca prejeli novico o prehodu Terror iz Century Media na Victory Records, nam ni preostalo drugega, kot ponovno spremljati Victory Records zaradi nove izdaje albuma Scotta Vogla & The Bro's!!

O zgodovini skupine Terror je praktično govoriti brez predmetno, ker večina od nas ve, kaj lahko od njih lahko pričakuje in kaj so nam v preteklosti tudi ponudili.

Čeprav moram priznati, da so mi prvotne izdaje skupine Terror bolj ali manj dolgočasne (Lowest Of the Low, One With the Underdogs, Always the Hard Way) in so mi vrhunec prikazali šele pri zadnjih izdajah (The Damned The Shamed ter Keepers Of the Faith, se pravi izdaje založbe Century Media), se nam recimo po glavi poraja vprašanje oz. glasno razmišljanje, ali se je odhod iz Century Media obrestoval, glede na to, da so pod okriljem prej omenjene založbe izdali praktično vrhunce njihove kariere?!

Pa poglejmo.

Uvod v album Live By The Code nam odpre skladba The Most High, kjer prejmemo agresiven pristop inštrumentov in pa jeznih ''gang'' vokalov. Precej lično skladbi Your Enemies Are Mine (uvodna skladba pri albumu Keepers Of The Faith), ker se recimo tudi vokali nekako identično začnejo in končajo. Edina razlika med omenjenima skladbama je recimo breakdown pri The Most High.

Nič posebnega in mogoče malce preveč podobno prej omenjenemu predhodniku.

Nadaljevanje albuma pa hkrati prinese tudi vrhunce pod imenom Not Impressed (skladba št. 2) ter Cold Truth (skladba št. 3), kjer se instrumentalno Terror bolj obrnejo na pankerske ritme in hitrost ter

s tem nekako izstopijo iz kroga tipičnega novodobnega HCja in pokažejo poslušalcu, da se lahko držijo tudi svojih vzornikov.

Vokalno se recimo obe skladbi niti ne razlikujeta, ker še vedno dobimo tisti jezen odnos do sveta in vsega živega, v drugih besedah pač Scott Vogel.

Ostale skladbe na albumu pa niti ne odstopajo. Npr. The Good Die Young je kot ideja super, kjer dobimo DIY besedila in pa recimo dobro vokalno spremljavo... Izveden pa je povsem narobe, kajti DIY etika in igranje novodobnega HCja ne gresta ravno skupaj (predstavljajte si, da bi Emmure govorili o DIY – ne gre!!!).

Po slišanem te praktično doleti kar precej vprašanj, recimo eden izmed njih je definitivno, kako lahko govoriš o celotnem sklopu DIY, ko pa si vizualno in glasbeno praktično daleč od njega?!

Ampak kakor za koga….

V celoti je Live By The Code povsem povprečen novodoben HC album, ki ne prinaša ravno svežine na preplavljeno sceno.

Če bi me osebno spraševali, kateri od Terror albumov je najboljši in si ga je pametno večkrat zavrteti, bi definitivno rekel, da sta to The Damned The Shamed ter Keepers Of The Faith, ostalo pa lahko mirne volje izpustite oz. si pustite za poslušanje ob priliki.

twitter facebook