recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

10. 9. 2013  Link - Link  (Distroy Records, 2013)
Če iščete težo celotnega sveta po hitrem postopku, naj vam istoimenski album Link ne uide iz rok, ker vam bo postregel točno s tistimi segmenti, katere ste iskali že od zadnjega albuma From Ashes Rise.

Na naši obli so še vedno skupine, kot so Link, ki dokazujejo, da je glasba danes še vedno strastna, dobra in pa manj banalna kot 80% ostalih skupin (ker ne poskuša posnemati priljubljeni trend ali zvrst) oz. ni nobenega ega ali fasade, je samo ogromno težkega zvoka.

Belgijski Link (nekateri ste jih nekaj mesecev nazaj gledali v Sloveniji skupaj s Iamdisease), so praktično nam neznana skupina, katera se zaveda, da se stanje po svetu iz trenutka v trenutek slabša, zato so se odločili preigravati mračno, turobno in pa osamljeno glasbo, katera se meša med HC, crust ter ostalimi nekaj žanri.

Istoimenski album se začne s skladbo No Turning Back, Katero že v samem uvodu pospremijo glasni bobni in pa hitre kitare, ki jih popolno pospremijo vokali. Zadeva je povsem crust obarvana in tisti, ki se na omenjeni žanr spoznate, boste pri No Turning Back našli asociacijo na skupine, kot sta From Ashes Rise ter Alpinist, kjer je instrumentalno zadeva lična obema, ampak ima seveda tudi svoj šarm, pri katerem boste v prihodnje vedeli, da gre za Link.

Dobrote boste našli tudi pri skladbi Breaking Point, kjer bo igranje okvirno podobno prvotni skladbi, ampak je zadeva malce bolj agresivna in malce bolj jezna. Npr. album sam po sebi uveljavlja nekakšno klasično nerganje po načelih Tragedy in podobnimi, ampak se pri Breaking Point vse skupaj bolj razvname v agresiji. Vokal je prekleto kričeč, pri katerem čutiš negativno energijo jeze – božansko in vredno vsakega pregreha.

V celoti je zadeva precej podobna skupinam, kot so prej omenjeni From Ashes Rise, Alpinist ter recimo Tragedy.

Ampak, kot rečeno, se pri vsaki skladbi čuti nekakšen dodatek, kjer se poslušalec zave, da gre za Link. Lahko, da se bo skladba vrtela v sklopu Tragedy, kjer boste čutili novodoben crust iz vseh strani, ampak se boste kaj kmalu pri določenih dodatkih začudeno in veselo praskali po glavi, ko bodo vključili mastne doom ''riffe'' in tempo povsem upočasnili.

Po drugi strani pa lahko pričakujete namesto doom vložkov prekleto dobro melodično igranje, katerega bo podkrepila hitrost bobnov in pa vokali, ki vam ne bodo ušli iz glave. Je praktično kombinacija vsega dobrega združena na enemu albumu.

Če iščete težo celotnega sveta po hitrem postopku, naj vam istoimenski album Link ne uide iz rok, ker vam bo postregel točno s tistimi segmenti, katere ste iskali že od zadnjega albuma From Ashes Rise.

twitter facebook