recenzije

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

Wolfheart

Tyhjyys

Nightbringer

Terra Damnata

Death Worship

Extermination Mass

Mastodon

Emperor of Sand

Eruption

Cloaks Of Oblivion

REZN

Let It Burn

Amorphis

An Evening with Friends at Huvila

Znich

Slova Ziamli (EP)

banner
banner

recenzija

28. 4. 2017  Helheim - landawarijaR  (Dark Essence Records, 2017)
»Stari Vikingi so se podali na pot ezoterike viking metala! Fare well, proud men! Odkrijte nam kaj novega!«

Helheim so ena tistih redkih, še danes delujočih skupin, ki so nosile ponosni prapor drugega vala viking metala. Poleg ponosa je to tudi njihovo prekletstvo, saj se njihovo glasbeno ustvarjanje redno primerja z glasbenim ustvarjanjem njihovih sodobnikov, velikih Enslaved. Slednji so svetu najprej odkrili kras druge generacije viking metala, nato pa s svojimi ploščami utemeljevali nove dimenzije le-tega. Dasiravno sem še vedno deklariran ljubitelj dotičnega žanra, ki je v svojih najstniških letih (to je bilo v času, ko Mjölnirjev še ni bilo mogoče kupiti v Sloveniji in smo jih zato z vrednostnimi pismi naročali preko Nuclear Blast katalogov) z ušesi z veliko žlico zajemal vse, kar je bilo označeno z 'viking' oz. kasneje 'pagan,' moram priznati, da me je glasba Helheim prenehala zanimati že zelo zgodaj. Bolj natančno, po poslušanju njihovih prvih dveh plošč: Jormundgand in Av norrøn ætt. Že res, da so Helheim podobno kot Enslaved staroste drugega vala viking metala, vendar mi je njihova, osiromašenemu (ne surovemu) black metalu podobna 'true undeground' (pred)oblika viking metala vsakič kot neprebavljiva 'obležala' v ušesu. Kazalo je, da medtem, ko so njihovi sodobniki Enslaved z vsako novo glasbeno ekspedicijo viking metalu odkrili nov svet, Helheim ostajajo v mraku polarnih noči in se ne premikajo od ene in edine njim znane in zabeležene poti.  

Helheim, ki obhajajo četrt stoletja neprekinjenega obstoja, so letos Midgardu podarili svojo deveto plošči, landawarijaR. Ploščo sestavlja sedem pesmi, od katerih nobena ni krajša od šestih minut, kar pomeni, da so pesmi, vsaj s perspektive druge generacije viking metala, nadpovprečno dolge. Navedeno je razumljivo, upoštevaje, da Helheim na tej plošči igrajo, in te besede sem zapisal z veseljem, nekonzervativen viking metal druge generacije. Nekonzervativen v pomenu besede, da glasba vseskozi v svojem bistvu sicer ohranja prvine navedenega žanra, vendar vanj istočasno uvaja oz. eksperimentira z novimi idejami oz. koncepti. Kot primere navajam: za viking metal dolge kitarske solaže (in njihova dominantnost v glasbi), netipično kombiniranje hitrosti posameznih delov pesmi, zanimive načine uporabe čistih vokalov, veliko vloga ustvarjanja atmosferičnosti, ponekod že psihedeličnosti (oprostite bogokletni besedi) ter uvajanje zanimivih zvokov v pesmi, npr. zvok trobent.

Razen prve, Ymr, so na plošči zanimive vse pesmi, posebej pa moram izpostaviti tri.

Najprej Ouroboros, o kateri si, dokler mi v trenutku ni postala zelo všeč, nisem znal ustvariti mnenja, saj je v njej mogoče najti vse: ustvarjanje atmosferičnosti in vzvišenosti skozi šepetajoče petje v kombinaciji z igranjem kitar in bobnov, progresivno zveneče igranje kitar, grim vokal, katerega odmev je growl, troglasno petje (grim, growl in clean vokal), zvoke trobent … Pesem navkljub vsej baročnosti z vsem mogočim zveni koherentno in zanimivo. Skoraj deset minut trajajoča naslovna landawarijaR, ki v sebi ohranja ognjevitost in surovost viking metala, vendar na stežaj odpira vrata eksperimentiranju s kitarskim soliranjem, moškim zborovskim petjem enega glasu in specifični rabi clean vokala. In za konec še Baklengs mot intet, pesem, ki v popolnosti (kljub temu, da je v njej za spoznanje preveč kitarskega eksperimentiranja) zadovoljuje moj slušni apetit po viking metalu – ostre kitare kot rezila vijugasto režejo skozi meso ušes. Pesem zveni divje kot skupinski juriš Vikingov na nasprotnikovo bojno vrsto ščitov. Tole poslušajte, Amon Amarth, pa boste videli, kaj je borbeno zveneči viking metal! Pesem daje vedeti (ne po besedilu), da odhod v Valhallo ni cilj v bitki, marveč zgolj tolažilna nagrada za tiste, ki jim ni uspelo doseči cilja – preživeti, zmagati in boriti se v naslednji bitki. Fuck yeah!

Plošča landawarijaR kaže, da Helheim (veliko previdneje kot Enslaved) plujejo po morju eksperimentiranja z viking metalom. Ali jim bo uspelo, kot je njihovim prednikom okoli leta 1000, uspelo odkriti Novi svet (oz. nekaj čisto novega) presodite sami, meni se zdi, da so na pravi poti. V živo bom letos to preveril na vedno zanimivem Brutal Assaultu.     

twitter facebook