recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

30. 10. 2011  Oranssi Pazuzu - Kosmonument  (Spinefarm Records, 2011)
Singularnost, v kateri se predrugačujejo odtujenost, prostor ter označevalci, ki – dalje – tvorijo nedoumljive pokrajine tujih, nezemeljskih misli.

Le redko psihedelična glasba ne gradi novih podob, ki bi poslušalcu pomagale 'ponotranjiti' se (oziroma mu pomagale z namenom najti se, izgubiti se ), temveč ga odtuji od vseh možnih referenc prek katerih le ta definira svet, družbo in sebe. Toda točno to počnejo Finci Oranssi Pazuzu. Njihov t.i. 'psihedelični' black metal (no, glasba res kaže karakteristike obeh pristopov, a zadeva ni tako preprosta) poslušalca oropa vseh poznanih in/ali standardnih referenc in mu v zamenjavo v zasanjanih prebliskih kaže neke popolnoma nove in popolnoma tuje. Vesoljske. Kosmonument je podoba neizrekljivosti, neopisljivosti, Lovecraftovske nedoumljivosti. Je spomenik času in prostoru ter človeški percepciji teh dveh pojmov. Poglejte naslovnico... kar vzemite si čas... Kaj prikazuje? Kdo ve. Toda kljub odsotnosti kakršnekoli referenčnosti ji uspe evocirati občutja. Isto počne glasba: surov zvok black metala vam je poznan (tako kot recimo rdeča barva) in kitarski riffi so tudi načeloma v domeni vašega poznavanja sebe in sveta okoli sebe (tako kot na primer oblike, ki še vedno imajo svoje robove in teksture), toda pod (za? nad?) tem se razprostira nekakšna neverjetna odsotnost realnega in otipljivega pomena. In kako bendu to uspeva? Ne vem. Gobice, vesolje, Andromeda, disharmonije, noise, odtujenost. Tujec v tuji deželi kar na pregovornem domačem pragu. Vsak dan. Vsako sekundo. Kosmonument je kot umetniški izdelek pravzaprav nemogoče opisati, saj vsak opis neke stvari, stanja, temelji na odnosu med to stvarjo in njenim okoljem ter drugimi stvarmi v njem; toda tu smo oropani vseh znanih referenc, označevalcev... Ostanejo le prazne linije odnosov, za katerimi se tu in tam razkrivajo megleni utrinki nekega popolnoma drugačnega dojemanja in umišljanja prostora ter časa (torej: sveta oziroma okolja). Umišljanja, ki je neštetokrat bolj vesoljsko in tuje človeškemu bitju kot še tako izpiljeni znanstveno-fantastični scenariji. Singularnost, v kateri se predrugačujejo odtujenost, prostor ter označevalci, ki – dalje – tvorijo nedoumljive pokrajine tujih, nezemeljskih misli. Niti pomisliti si ne upam, kako bi tole bilo poslušati pod vplivom kakšne psiho-aktivne substance in gledati zvezde.

Avtor:
twitter facebook