recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

20. 4. 2012  Meshuggah - Koloss  (Nuclear Blast, 2012)
Na srečo kot dolgoletni spremljevalec skupine »v dobrem in slabem« na koncu le nisem ostal pri tem začetnem slabem priokusu. Meshuggah so ostali Meshuggah. Torej, če si nor, boš nor tudi ostal. Do konca življenja.

Obstajajo skupine, ki jih po petkratnem poslušanju imaš dovolj, ker je vse tako preprosto in predvidljivo, da se ti sploh ne zdi smiselno, da bi se z albumom pretirano ukvarjal, ker je bil na hitro narejen in je temu primerno tudi nedodelan. Po drugi strani imamo izdelke, ki jih je potrebno poslušati stokrat pa še po tem tuhtaš, kaj za vraga se dogaja v nekaterih skladbah. No, in eden izmed takih izdelkov je novi album Meshuggah, Koloss, ki trenutno ruši vse rekorde, kar se tiče prodaje. Založba Nuclear Blast je nedavno poročala, da v ZDA z nobeno skupino niso prišli tako visoko na lestvice kot sedaj z Meshuggah. Očitno so tu prekosili celo Nightwish in Dimmu Borgir.

Kaj je tu nenavadnega? Predvsem to, da je o tem izdelku težko pisati, ker me glava zaradi norih ritmov stalno sili v gibanje … Ok, šalo na stran. Meshuggah niso bili nikoli pretirano komercialna skupina. Bili so preveč zajebani, da bi bili namenjeni širšim množicam. A pred štirimi leti se je z albumom obZen vse spremenilo. Skupina je še vedno eksperimentirala, a nekako skladbe so bile namenjene za široko občinstvo, pravzaprav ni bilo takšnega pretiravanja kot na albumu Catch 33 ali zmešnjave kot na albumu Chaosphere, kljub temu da so Meshuggah ostali kompleksni. Preprosto, postali so poslušljivi. A zabaven del te poslušljivosti je, da Meshuggah še vedno požvižgajo na konvencije in se temu primerno ostali tehnični in napredni. V teh štirih letih je nastalo morje bendov, ki so jim Meshuggah vzor. ObZen je dal s svojo poslušljivostjo t.i. djent sceni možnost kopiranja. Recept Meshuggah je danes zaradi teh djent skupin postal klišejski, obenem je dobil tisto, kar Meshuggah nikoli niso bili – nežnost (zaradi melodičnih predelov in spevnih vokalov). Na srečo so Meshuggah ostali jezni in brezkompromisni.

Pojdimo raje na Koloss, ki so ga Meshuggah napovedovali kot nekakšen povratek v korenine, po drugi strani pa, da naj bi šlo za precej groovy album. Spet zavajanje? Morda povratek v stil albuma Destroy Erase Improve? Sprva ni delovalo preveč obetavno, namreč prva predstavljena skladba Break Those Bones Whose Sinews Gave It Motion je bila preveč razvlečena (no, Meshuggah so to radi že prej počeli), na žalost preveč repetitivna, kar za Meshuggah sploh ni značilno, in celo predvidljiva. V drugem poskusu s skladbo Do Not Look Down tudi ni kazalo najbolje. Skladba je spet bila preprosta, ob njej se je dalo prijetno gibati, brez da bi se obremenjevali z nekimi sinkopiranimi ritmi, poliritmi, čudnimi strukturami itd. Do izida albuma je nekako prevladoval vtis, da so se Meshuggah naveličali in naredili komercialni album, s katerim bodo po svetu polnili vedno večje dvorane.

Na srečo kot dolgoletni spremljevalec skupine »v dobrem in slabem« na koncu le nisem ostal pri tem začetnem slabem priokusu. Meshuggah so ostali Meshuggah. Torej, če si nor, boš nor tudi ostal. Do konca življenja. Dvomi se razblinijo že z uvodno skladbo I Am Colossus, ki sprva ne preveč udarno pripravi poslušalca na tempirano bombo, ki eksplodira v drugi polovici skladbe. Osemstrunske kitare pokažejo še večjo moč kot na obZen, produkcija je ostala, kot se za Meshuggah spodobi, masovna, kolosalna. Če je obZen zvočno deloval preveč sterilno, je Koloss to napako odpravil. Agresivnost, ki se pokaže v I Am Colossus, se nadgradi že v naslednji skladbi The Demon's Name Is Surveillance, ki poslušalca trpinči s konstantno rabo hitrega dvojnega pedala, ki je bobnar Tomas Haake noče in noče pomiriti. Podobno se odvije v skladbi The Hurt That Finds You First, ki spominja na kakšno hitrejšo skladbo z albuma Destroy Erase Improve. Meshuggah tu ne bo ustvarili kakšne značilne thrasherske razpolovitve tempa, temveč bodo le vztrajal pri enem in istem, obenem se bo kakšen vzorec tako spremenil, da bo poslušalec, po tem ko bo mislil, da je ugotovil princip skladbe, še bolj zbegan. V Koloss je prisotnih veliko močnih potresnih sunkov, ki bi se lahko posledično primerjali s kakšnimi ogromnim cunamijem, ki odnese cel otok v pozabo. Zanimiv primer je skladba Behind the Sun, ki se začne počasi, precej umirjeno, vendar počasnost tempa bi lahko primerjali z močnimi sludge metalskimi riffi. A Meshuggah spet eksplodirajo, skladba se zanimivo nadgradi, predvideti ni možno prav nič. A vendar takih »mindfuckov« Meshuggah ne ponudijo malo, podobno se dogaja v skladbah Marrow in Swarm. Pri Marrow sicer deluje, da gre za ponavljanje enega in istega kitarskega vzorca, a tu je mnogo več. Pri Meshuggah se lahko malo spremeni beat Haaketa in skladba dobi nove razsežnosti. Poslušalec, ki je vajen D-beatov, heavy metalskih ritmov s preprostimi nogami, bo precej zbegan.

Kot piko na i bi lahko navedel skladbo Demiurge. Demiurge je namreč….uf… Ok, poskusimo še enkrat. Z Demiurge bi lahko postavil definicijo besede »heavy« za moderni metal. V tej skladbi je zajeta vsa moč, ki jo Meshuggah premorejo. Kljub temu da zvok ni popolnoma obZenovsko sterilen, temveč na čase deluje malce umazano, se na Demiurge sliši, da Meshuggah naredili pravi korak. Kitare so mastne, ritem je brutalno udaren in še vedno se držijo neke kompleksnosti. Celota je tako močna, da bi jo lahko merili po richterjevi lestvici. Kaj tako močnega res ni moč slišati vsak dan. Na koncu sem skladbe Last Vigil izredno vesel, ker je le preprosti nenasilen inštrumentalni komad, ki spominja na kakšne post-rockerske klišeje, a za umiritev ušes je idealno.

Kljub prvotnemu grenkemu priokusu moram Meshuggah priznati, da jim še vedno uspeva. Skladbi Do Not Look Down in Break Those Bones… delujeta s svojo preprostostjo napram ostalim skladbam kot pomirjevalca napetosti. Kot pomirjevalec napetosti se izkažejo tudi Tomas Haake z zanimivo uporabo prehodnih bobnov ter oba kitarista, Fredrik Thordendal in Mårten Hagström, ki ponudita kakšno psihadelično dvoglasje. Najdejo se tudi razni očitki, in sicer pevec Jens Kidman deluje na čase preveč monoton kljub precej izrazitim vokalnim linijam (samo preverite si izgovorjavo besed), a žal je vse odpeto v eni barvi. Očitalo se bo tudi Thordendalu za neizvirnost pri soliranju, namreč njegov nadležni tapping se je začel preveč ponavljati, a verjetno možakar ne more iz svoje kože, kot recimo Kerry King (Slayer).

Koloss ne bi opredelil kot vrhunec njihovega ustvarjanja, vendar za tistega, ki je Meshuggah spoznal z albumom obZen, mora biti Koloss nedvomno mojstrovina. Saj tudi je! Verjetno se mora kakšen čudež zgoditi, da album ne bo med petimi najbolj priljubljenimi letošnjimi albumi, s čimer ciljam na medije, ki se ukvarjajo z »močno« glasbo. Meshuggah po vseh letih in prenasičenosti djent scene še vedno izstopajo. Konec koncev znajo Meshuggah narediti riff, kar pa danes pri mnogih predstavlja glavno težavo.

Avtor:
twitter facebook