recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

recenzija

3. 12. 2017  Morbid Angel - Kingdoms Disdained  (Nuclear Blast, 2017)
Plošča od poslušalca terja čas, v katerem se nanjo navadi.

Gremo se ne delat, da nismo vsi težko pričakovali albuma Illud Divinum Insanus, ko je izšel. Sam sem takrat par dni pred izidom objavil retrospektivo celotne kariere Morbid Angel in se precej spustil v analizo njihove glasbe in to nekako tiho pri sebi projiciral na novo ploščo, od katere sem pričakoval vse najboljše. No, plošča je bila zanič, jaz pa sem se počutil precej butasto.

Da napišem kar takoj, nova plošča ni zanič. Lahko tudi ponovim to, kar celotni internet trobi že odkar se je Steve Tucker vrnil v bend: spominja na Gateways to Annihilation. Kitare so nizke, komadi pa izjemno temačni. Skladbe tu niti zdaleč niso med spevnejšimi, ki bi jih Morbid Angel kdaj izdali, a to v primeru glasbe s takšno mere teže ni nujno slabo. Pomeni le, da plošča od poslušalca terja čas, v katerem se nanjo navadi.

Natančneje se to odrazi v obliki albuma, ki je zelo ritmičen, ima veliko prehodov s hitrih delov na počasne in na splošno deluje temačno in resnobno. Kitare so izjemno nizko uglašene in v glavnem drgnejo po močvirnatih, vijugastih riffih, kot smo jih od Morbid Angel vajeni. Preseka jih masten in grmeč boben, ki je odigran z mero ustvarjalnosti, ne da bi deloval pretirano tehnično. Bobnar Scott Fuller v resnici precej dobro prikliče kreativni slog Peta Sandovala, a brez trdega igranja slednjega. Steve Tucker je odličen, brez predaha in grmi v pravem slogu ameriškega death metala, torej raskavo in razločno, kar je seveda zgolj dobra stvar. Naslovi komadov so resda neopravičljivo butasti (D.E.A.D.? Resno?), ampak priznam, ti zaradi tega ne zvenijo nič slabše.

Vseeno pa se ne morem pretvarjati, da med Gateways in Kingdoms Disdained ni minilo skoraj 20 let. Ker je. Kingdoms Disdained je dober posnetek in zanimiva plošča, a je trenutno zgolj to: dober posnetek sloga iz časa Gateways. Resda dober posnetek, pa vendar.

Trajalo bo dlje kot eno ploščo, da se skupini Morbid Angel povrne njihov kreativni zalet. Namreč, Kingdoms s predhodnikom nima povezave. In ta nima povezave s Heretic, ki pa dejansko se navezuje na vse pretekle plošče; ustvarjalna kontinuiteta je pri Morbid Angel še kako pomembna, pridobiti pa si jo bodo morali znova. Kot neke vrste nov začetek, skoraj bi lahko rekel prvenec, je Kingdoms Disdained uspeh. Deluje solidno, posluša se dobro; je resen in suveren album. Upam, da ga bo naslednji nadgradil, ne pa zgolj nasledil po abecednem redu.

twitter facebook