recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

20. 5. 2013  Immolation - Kingdom Of Conspiracy  (Nuclear Blast, 2013)
Še vedno na prestolu!

Newyorški death metalci Immolation so z vsako ploščo uspeli narediti nekaj zanimivega v žanru. S prvencem Dawn Of Possession so newyorški sceni pokazali, da ni treba biti nerazločljivo hrupen, da bi bil brutalen (v primerjavi z zgodnjimi Incantation ali Mortician) oz. da so stvari lahko strukturirane kot pesem, posnete precej čisto, a močne tudi brez slam delov (v primerjavi s Suffocation ali Pyrexio). S Here In After so združili temačnost, tehnično kompleksnost, s Failures For Gods stavili predvsem na kompleksnost, ki pa še vedno ni šla v neznosne ekstreme poznejših Cryptopsy ali vrtoglave hitrosti kakšnih Devourment ali pa v hrup tipa Hate Eternal. Sledili sta vrhunski kulminaciji vsega, kar Immolation predstavljajo – torej, Close To A World Below ter Unholy Cult, ki sta utrdili postavo Vigna-Dolan-Hernandez-Taylor, nato je v bend kot bobnar prišel Steve Shalaty in začelo se je obdobje zanimivo razgibanih, temačnih (a ne več toliko versko kritičnih) in na trenutke tudi šlampasto posnetih Harnessing Ruin (ki je dejansko najboljša plošča uvajalnega obdobja novega bobnarja in novih besedilnih tem), precej tečna Shadows In The Light, dokler niso z leti izkušenj (spet ciljam na bobnarja), novo založbo in s trdno odločnostjo, da se ne bodo niti malo prilagajali nikomur posneli odlični album Majesty And Decay ter celo EP Providence, ki sta oba pokazala, da se Immolation še vedno lahko gibljejo progresivno (glede na svoj dotedanji katalog) naprej, čeprav se pri tem znajo pokloniti predvsem prvim trem izdajam.

Leto 2013 nam je prineslo album Kingdom Of Conspiracy, ki je vsaj v intervjujih in promocijskih besedilih stavil na temačnost. Ne toliko kompleksnost, brutalnost ipd., ampak na tisti prevladujoči faktor, ki ga je nekoč davno ustvarila kitarska domišljija Roberta Vigne, temačnost, otožnost, zloveščnost. Album, ki več kot jasno odseva sranje, v katerem ne živijo le več Američani, ali pa kdo drug, ampak predvsem tudi Evropejci, s poudarkom na vaših sodržavljanih. Že od albuma Harnessing Ruin naprej so Immolation svoje osti usmerili proti človeškim samooklicanim bogovom, pustili ob strani iluzijo vere, zdaj pa so z albumom Kingdom Of Conspiracy resnično uspeli kristalizirati svoja sporočila proti osebam/organizacijam itd., ki uničujejo vse, kar nas obdaja. In pri tem ne zapadejo v teorije zarot (ne glede na sumljiv naslov plate).

Temam primerno (pa čeprav pri Immolation vedno najprej nastane glasba) so Immolation utelesili temo, mrkost, žalost, brezup. Kitare so tu izstopajoč faktor (primerjajte to dejstvo recimo z albumoma Close To … ali pa Unholy Cult), tandem Vigna-Taylor ne šparata z otožnimi solažami, zloveščimi leadi in liki, srceparajočimi in dušetrgajočimi riffi, ki po eni strani vedno zvenijo sveže, čeprav gre za nekaj, kar bi dolgoletni oboževalec imenoval ''signature Immolation guitar part''. Ampak zajamejo bistvo popolnoma! Odličen primer: The Great Sleep.

Ker sem omenil, da je album kritika in ne toliko neprizadeto dokumentiranje vsega, kar se dogaja, je ritem sekcija Dolan-Shalaty tista, ki vodi človeka iz brezupa v boj. Bobni, ki po skorajda 10 letih končno imajo res dober zvok, tudi končno podajo res učinkovito zvočno podlago prej omenjenim kitarskim čarovnijam. Bobni blestijo v hitrosti in masivnosti, v kompleksnosti in kompliciranosti. Steve je tokrat zadel s palčkami direkt v bistvo, če se tako izrazim. Odličen primer: Bound To Order. Poleg imate pa seveda še močno basovsko prezenco frontmana Rosa Dolana, ki tako kot Frank Mullen z leti ne gubi na moči in izraznosti, ampak je z vsako plato vse boljši in boljši. Moč in jasnost njegovega glasu sta brez konkurence. Odličen primer: vsak komad plate.

Naslovnica mogoče ne sede toliko, če ste fen antireligioznih Dawn Of Possession ali pa Close To The World Below, ali pa če menite, da bi se lahko bolj zgledovala po Harnessing Ruin, sem pa vesel, da se je izognila immortalovsko izgledajoči Majesty And Decay (isti avtor, isti stil, malo idej, očitno). Kljub temu, da kot pravi Vigna, popolnoma uteleša bistvo plošče, mi je še vedno nekako preveč Megadeth Endgame ali pa Cattle Decapitation The Harvest Floor. Ampak – vsak par oči ima svojega malarja, mar ne?

Plošča je glede na prejšnje precej podobna starejšim hitom, čeprav je čutiti, da gre za sveži material. Res, po dveh poslušanjih boste vedeli, da poslušate klasično Immolation mojstrovino, ki pa vseeno ni bila – vsaj ne v vseh ali pa očitnih pogledih –narejena že prej.

twitter facebook