recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

8. 7. 2011  Arch Enemy - Khaos Legions  (Century Media, 2011)
Arch Enemy so ostali uporniki, sistema ne jebejo

Kar 4 leta je trajalo, da so Arch Enemy izdali novi studijski album. Skupina po izidu Rise of Tyrant 2007 ni počivala na lovorikah. Daleč od tega. Turneje so potekale še dve leti po izidu albuma, izšel je album The Root of All Evil, ki je bil le kompilacija ponovno posnetih skladb z današnjim AE zvokom in Angelo Gossow na vokalu. Ampak glavni problem pri Rise of Tyrant je bil, da se je vse skupaj začelo ponavljati. Postali so klišejski in tudi sam sem se začel bati, da so se izpeli in da bodo izdajali le dolgočasne izdelke po principu Iron Maiden, ki že 30 let izdajajo en in isti album. Hvala kurcu, da sem se motil.

Michael in Christopher Amott ne moreta razočarati, ker nista ozkogledni osebnosti, kar se tiče ustvarjanja. Michael ime death metalsko zgodovino (Carcaaaaaaass!), obenem je s svojim drugim bendom, Spiritual Beggars, opozoril, da mu ni para. Je jebač prave sorte. Ve, kaj je pravi rock'n'roll. Ve, kaj je prava rockerska tradicija. Christopher ima kompleks mlajšega brata. V vseh pogledih hoče brata posekati, veliko več eksperimentira, tudi bolj poudarja tehniko in hitrost. Vse te lastnosti se kažejo skozi celotni novi album Khaos Legions.

Arch Enemy niso upornikih, anarhisti zgolj po besedilih. Svoj upor kažejo skozi glasbo. Napove se lahko edino, da bodo kot vedno prisotni melodika, brutalen vokal Angele Gossow ter udarni ritmi. A lahko se zgodi tudi kaj nepričakovanega ...

Album potrebuje ogromno poslušanj, da zleze pod kožo. Sprva deluje, da je preveč srednjega tempa, a višjega tempa se vseeno lahko nadejate v drugi polovici albuma. Vzemite na primer Thorns in my Flesh ter Vengeance is Mine. Skupina se ni utrudila, še vedno so jezni, kar se dokazuje včasih z neverjetno hitrimi riffi, celo blastbeati. Na splošno so skladbe zelo dodelane, solaž je več, mnoge riffe spremlja solo podlaga, prisotni so tudi skupni solo dueli. Nekatere solaže so tako nalezljive s tistim neoklasičnim stilom, da bo oboževalec hitro dobil kurjo polt. Tudi basist Sharlee D'Angelo se izkaže s kakšno svojo linijo, tako da ni le senca bratov Amott.

V 54 minutah se Arch Enemy več kot izkažejo. Če deluje, da so se umirili za kakšno minuto, se naslednjo spet razpizdijo. Album ni presežek njihove kariere, ampak je eden izmed letošnjih izidov, ki si zasluži večjo pozornost, ker je odlično sproduciran in čez čas zelo nalezljiv. Arch Enemy so ostali uporniki, sistema ne jebejo. No Gods, No Masters!

Avtor:
twitter facebook