recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

16. 12. 2012  iLSA - Intoxicantations  (A389 Recordings, 2012)
Najbolj humoren naslov skladbe pa dobi komad poimenovan Say You Love Satan, ki poleg smešnega naslova, vsebuje tudi močan doom/crust vpliv inštrumentov in pa masovno vizij grozljivk iz 60-ih in 70-ih, kjer so se vsi drogirali in častili satana.

Če v tem času niste še našli časa za poglabljanje v izdaje založbe A389 Recs., potem vam povem, da zamujate precej dobre glasbe različnih izvajalcev. Naj si bo to sludge, obarvano čaščenje zlih sil, imenovano Seven Sisters of Sleep, sanjavost, ki se skriva pri Anne, ali pa ponovno izdajanje kultnih skladb, kot so Kingdom of Heaven in Eighteen od Integrity. Skratka, ves čas je bil namen v tem, da vas približati k izdajam, ki imajo pomen in so več kot le dobre.

In sedaj, ko ste zamudili več kot preveč, so zlobne sile na A389 izdale novo glasbo, ki pa bo večini ponovno tuja.

Tujek v vaši zbirki še ne-poslušane glasbe sliši na ime Ilsa in prihaja iz trenutnega prebivališča ameriškega predsednika Barracka Obame, in sicer Washington DC.

Glede žanrske razporeditve so Ilsa kar precej razvejani in jih je težko uvrstiti samo v eno zvrst, mogoče je najbolje, da v tem primeru celotno preigravanje razdelim v procente, tako da v bistvu Ilsa preigravajo 50% crusta in d-beata, 30% doom metala in pa 20 % death metala.

V tem sklopu možati in kosmati fantje uspešno delujejo od leta 2009, v katerem so izdali njihov temačni prvenec The Maggots Are Hungry, kateri je pa bolj ali manj ostal neznan in se je vrtel v senci ostalih skupin podobnih žanrov.

Po dobrem letu dodatnega truda pa je luč uvidel album Tutti il Colori del Buio, kjer pa se je prvič slišala tista kakovost, katera nas spremlja še dandanes. Crust/doom/death/ in malenkost ostalih vrsti so zmešali na precej nepričakovan način in iz tega naredili dobro mešanico hladnega zvoka glasbe.

Največjo prepoznavnost (iz mojega stališča seveda) pa je skupina dosegla na split izdelku z doomerji Hooded Menace, kjer so iz sebe dali samega hudiča. Zadeva je bila prekleto težka iz strani obeh skupin in od tistega trenutka dalje sem vedel, da je Ilsa treba spremljati dalje.

Seveda vsako kakovost ''zavohajo'' dobre založbe in preden so (predvidevam) Southern Lord naredili korak do skupine, jih je prehitela A389 in izdala album Intoxicantations oz. konec sveta v obliki plošče.

In kako se v vinil obliki sliši konec sveta? Pa poglejmo….

Prva skladba na albumu te, kot v nekaterih primerih, še ne more prepričati v dobro ali slabo, ker je seveda Intro. Osebno nič poseben uvod, govora o odvisnosti od drog, kar mogoče izpade za malenkost preveč ''klišejevsko'', saj je govora o drogah na praktično vsaki 4. plati različnih skupin in zvrsti.

Ko droge popustijo, se pa začne prava odvisnost, in ta nosi ime Foreign Lander, kjer se igranje inštrumentov začne precej mastno.

Srednje hitri bobni - bolj old school death metal žanra, težke doom kitare in pa ''crusterski'' kriki starih časov. Poleg vsega naštetega pa nas lepo pozdravi še kitarski solo po načelih Slayer.

Dobri 2 minuti po predhodnem ogrevanju od skladbe Foreign Lander pa nas dobesedno zadane Intoxicantations oz. tisto, kar je bilo za pričakovati od split albuma z Hooded Menace dalje.

Počasen ritem vseh 8 minut, besedila o drogah in satanu, mastne kitare, ki nam otežujejo dihanje, za dodatno moro pa nam postrežejo še z death metal atmosfero, ki je za omenjeno skladbo več kot dobrodošla.

In že ko razmišljaš, da se bo album nadaljeval v enaki smeri kot pri Intoxicantations, dobiš povsem drugačno obarvano nadaljevanje, pod imenom Deadbeat's Ballad.

Omenjena skladba je nekakšno pozitivno presenečenje na albumu, ker vključuje masovne kitarske ''rife'' polne energije in pogrebne vokale celotne skupine. Instrumentalno bi zadeva bila najbolj podobna skupinam Red Fang in Howl. Definitivno ena izmed tistih skladb, ki ti iz celotnega albuma ostane v glavi.

Omembe vredna skladba pa je seveda tudi Man-Made Monsters, kjer bi marsikdo od vas zadevo zamenjal za kreacijo Hooded Menace, Coffins, … skratka death metal skupine, katere imajo skrivni fetiš na doom.

Recept igranja je/bo poznan vsem, ki uživate v izdajah obeh skupin, težko počasno in pa zlobno.

Najbolj humoren naslov skladbe pa dobi komad poimenovan Say You Love Satan, ki poleg smešnega naslova, vsebuje tudi močan doom/crust vpliv inštrumentov in pa masovno vizij grozljivk iz 60-ih in 70-ih, kjer so se vsi drogirali in častili satana.

Neprecenljivo za vsakega poslušalca in gledalca grozljivk, droge ter doom zvrsti.

Bolj ko se bližamo koncu, bolj je zadeva osredotočena v doom vode in potem presenečenje ... Martyrs!!

Najkrajša skladba, katera se meša med Amebix ter Eyehategod, ampak malenkost bolj pankerska od obeh skupini hkrati. Tu pa tam seveda thrash ''riff'', ampak po srcu seveda punk. Nepričakovano in sveže.

Takoj po pankerskem napadu pa dobimo še zaključno skladbo, ki bo seveda povsem ''doomerska'' in nosi ime Skin And Bones. Nič kaj preveč drugačna kot ostale, seveda dobra, ampak mogoče malenkost že utrujajoča, ker album vzame kar precej časa za poslušanje in seveda takšna doza dooma je že skoraj nevarna.

Intoxicantations je perfekcija žanrov doom/death/crust in ostalega. Je počasno, okultno, drogirano in pa najbolj priporočljivo vsem, ki vam v žilah namesto krvi teče zlo.

twitter facebook