recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

16. 3. 2014  Throwdown - Intolerance  (eOne Music, 2014)
Burn In The Fire Of My Intolerance!

5 let po Pantera oblikovanem albumu, imenovanem Deathless, se Throwdown vračajo z novo (prerojeno) oblikovano jezo, ki pa sliši na ime Intolerance.

Po zgoraj navedeni izdaji Deathless (2009) ter Venom & Tears (2007) je pri novi izdaji pričakovati ponovno čaščenje Pantera kreacijam, ne glede na to, da sta obe izdaji malce nihali med dobrim/poslušljivim in odvečnim kopiranjem Phila Anselma in Pantere.

Da ne bo pomote, Venom & Tears in Deathless, so bile dobre, ampak za tiste, ki smo Throwdown vajeni iz malce bolj rosnih dni, nam bolj ustrezajo albumi, kot so You Don't Have To Be Blood To Be Family (2001), Haymaker (2003) in Vendetta (2005), kjer je bil večji poudarek na HC, kot pa groove metal (ampak so jih kljub temu skozi leta še vedno oboževali).

Po 5 letih mi prvo v oči pade naslovnica, katera močno spominja na Venom & Tears in temu primerno sem pričakoval nadaljevanje glasbenega čaščenja skupine Pantera.

Ampak temu čudežno ni tako, ker se že pri prvi skladbi Fight Or Die zadeva obrne nazaj na album Haymaker oz. Vendetta.

Grajena na močnih bobnarskih udarcih in jeznih kitarah z agresivnim pristopom pevca Dava Petersa.

Je čisto presenečenje in nepričakovano nadaljevanje iz leta 2005 (Vendetta).

Na povsem podoben način se recimo odvije tudi skladba Borrowed Time, kjer je v zraku ponovno nadaljevanje albuma Haymaker. Gre za povsem trpežen HC, ki vsebuje enako konstrukcijo, kot uvodna Fight Or Die.

Od samega začetka te doleti presenečenje, ampak se vseskozi zadeva nadgrajuje in se iz skladbe v skladbo po svoje oblikuje in prejmemo tisto, kar smo že od leta 2005 pogrešali – Throwdown na domačih tleh, kjer se vsi počutimo domače.

V celoti so na Intolerance vidne spremembe, in sicer tistih vokalnih, hrapavih delov, ki asociirajo na Phila Anselma ni več, kar pomeni da boste ljubitelji albuma Deathless precej razočarani.

Prav tako so se tudi instrumentalno od pristnega groove metala bolj osredotočili na ''zmetaliziran'' HC z občasnim vnosom groova.

Da pa se je zadeva v celoti obrnila na glavo, pa so tukaj tudi besedila, kjer je večji poudarek na straight edge tematiki, kjer se skozi album Intolerance večkrat začuti besen vokal Petersa in pa besedila I Avow, To This Straight Edge ,… (skladba Avow) in pa tudi pri skladbi Intolerance, kjer smo priča besedilu Burn In The Fire Of My Intolerance!, kjer Peters ne pokaže usmiljenja do šibkih oz. do odvisnikov.

Ponovno se občuti preteklost in asociacija na skladbo Raise Your Fist (izredno popularna straight edge himna, …Raise Your Fist In The Air..DRUG FREE!), kar pa mi kljub temu, da nisem v sklopu sXe gibanja, požene kri v žilah.

Intolerance je čisto presenečenje in priznam, da kaj takega od Throwdown nisem pričakoval.

Je dobrih 30 minut uničujočega norenja, pri katerem bo trpel marsikateri kos pohištva.

twitter facebook