recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

21. 1. 2016  Rhapsody Of Fire - Into The Legend  (AFM Records, 2016)
»Rhapsody of Fire is too extreme!«

Tržačani Rhapsody (of Fire) so, pa če vam je ljubo ali ne, metalski monolit. So metalski apostoli, podobno kot so za marsikaterega metalca apostoli Bathory, Iron Maiden, Judas Priest, Metallica, Sepultura in (po mojem skromnem mišljenju precenjeni) Death. Metalski apostoli so zato, ker sta italijanska trubadurja Luca Turilli in Fabio Leone z Rhapsody lastnoročno postavila nov metalski žanr – Hollywood epic (symphonic) metal, katerega ima pogum igrati malokatera metalska skupina. Le pomislite na to, da so floridski death metal zvok, yorkshirski doom ter norsk black metal pomagale brusiti in oblikovati cele plejade skupin, Rhapsody (of Fire) pa so žanr ustvarili povsem sami! Priznajmo si, da smo številni metalci in metalke (marsikdaj po tihem in naskrivaj) šli pogledati njihov nastop na katerem od festivalov v upanju, da ujamemo vsaj refren v italijanski angleščini odpetih junaških epov Emerald Sword in Dawn of Victory, preden nas opazi kateri od kolegov, s katerim smo še pet minut pred tem zbijali šale na račun Rhapsody. To so razlogi, zaradi katerih sem se lotil zahtevne naloge recenzirati njihovo novo zbirko epov.

Zadonijo trobente, njihovo donenje poneso spremljevalno operno petje in valovi klaviatur visoko pod nebo! Bežite, deathmetalski zombiji s svojimi zarjavelimi mačetami, saj se nad vas že spuščajo eskadrilje bleščeče belih krilatih samorogov, ki na hrbtih nosijo italijanske viteze z operjenimi šlemi in smaragdnimi meči! Z glasbo vas bodo paralizirali, kot črna vdova ujetega ščurka s strupom, potem pa vas bodo nasekali na drobne kosce!  

Rhapsody of Fire udarijo tako kot znajo: pompozno, glasno in z lasersko ostrim čistim zvokom. Bobni neumorno tolčejo kot napadni galop težke konjenice in kar je najbolj smešno, celo kitarske solaže se v svoji zmerni kompleksnosti odlično zlivajo z glasbo. Glasba ni kičasta, je tako bujna in tako kipi, da je rokokojska. Tolčejo, žagajo in zavijajo, kot najstniki na testosteronu, ki so prvič posneli ploščo in se sedaj z vsemi silami trudijo na vsakem nastopu predstaviti se v kar najboljši luči. Na plošči nas najprej usekajo s operno pompoznim in v latinščini zborovsko odpetim introm In Principio. Sledi naspidirani Distant Sky, kjer v prvo minuto pesmi predstavlja lepa kombinacija dvigovanja tempa klaviatur, ki jih umetniško dopolnjuje srednje hiter kitarski solo. Odlično slišna italijansko naglašena italijanščina in energija, podobna tisti, ki preveva 'kultno' ploščo Symphony of the Enchanted Lands – this is as good as it can get. Ja, ta pesem je moja zmagovalka na albumu , saj mi postreže z vsem, kar od Rhapsody (of Fire) glasbe v pozitivnem smislu pričakujem; no, pesem mi da celo presežek, saj viteza Fabia Leoneja petje tako zanese, da ob koncu refrena v stanju vznesenosti poskusi peti za svoje zmožnosti previsoko in zveni kot kakšen star odslužen petelin, ki se trudi kikirikati na ves glas, a ne zmore več in samo še hrope. Sledi, po frulicah in ritmu sodeč, hobitovska poskočnica prepojena z malenkostjo melanholije in naslovom, vrednim Gospodarja prstanov – A Voice in the Cold Wind. Into the Legend je še ena poštena galopirajoča in energije polna dobra 'happy' metal koračnica. Morda je edina pesem, ki mi je manj všeč balada Shining Star, ampak nič ne de, saj Rhapsody (of Fire) nikdar niso sloveli kot mojstri pesnjenja metalskih balad. Album se zaključi s skoraj 17 minut dolgo epsko The Kiss of Life, kjer se prepleta angleško zapeti, udarnejši del, z romantičnim delom, logično, zapetim v italijanščini (a-la San Remo). Pesem nato spet izbruhne v zvočno z energijo močno nabiti ognjeviti angleščini in se konča z violinskim zaključkom – s pesmijo so očitno poskusili ustvariti opero in, uspeli.

Če sem pošten, sem presenečen, saj plošča sploh ne zveni slabo: ne dosega sicer Symphony of the Enchanted Lands, ampak je vseeno zelo poslušljiva in nikakor ni ne dolgočasna ne predvidljiva, kar je super. Into the Legend od Rhapsody of Fire kot dum-dum krogla raztrga trebušne prepone death metalcem in kakor atomski zvočni mega ciklon zdrobi ušesne bobniče ljubiteljem kvazi ekstremne glasbe, ki jo ograjo Dillinger Escape Plan. Torej, malikovalci glasbe Cattle Decapitation in Dillinger Escape Plan, skrijte se mamam pod krila, kot metalski Sharknado prihajajo Rhapsody of Fire, to bo vaš konec, ni povratka! 

twitter facebook