recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

15. 9. 2013  Deathrite - Into Extinction  (Koro Records, 2013)
Deathrite z Into Extinction opravičijo naslov albuma, kajti ko boste slišali celoten izdelek, se boste takoj zavedali, da pobje ne zapravljajo prav nič časa in vam prinašajo izumrtje ostalih ''pocukranih'' zvrsti, kajti tukaj gre za perfekcijo.

Mnogo od vas se spomni, kako so pred leti Nemci sloveli po svojem metalcore zvoku in skupin kot so Heaven Shall Burn, Neaera, Fall of Serenity, (prve izdaje) Caliban,….

Njihovi albumi in glasba se je precej nagibala k elementom melodičnega death metala, ampak se je še vedno vse skupaj držalo prvotnih korenin kričečega metalcora.

Čas spremeni vse in tako se je tudi zvok še delujočih skupin precej spremenil. Npr. Caliban so pričeli z igranjem jokajoče mešanice med Killswitch Engage ter In Flames, Heaven Shall Burn so se odločili za bolj brutalno verzijo predhodnih albumov in so obtičali v žanru melodičnega death metala (pri katerem nimam nič proti, samo njihove izdaje so že od leta 2006 – album Deaf To Our Prayers, povsem identične in se druga od druge ne razlikujejo), Fall of Serenity so razpadli, Neaera pa so recimo na povsem enaki veji kot Heaven Shall Burn.

Tisti, ki smo omenjene skupine poslušali dobrih deset let nazaj, smo tudi že opustili upanje nekaj let nazaj in se na določene skupine niti ne oziramo več oz. smo se vsi enotno odločili, da je zvok klasičnega nemškega metalcora umrl.

V času popularizacije so tako rekoč vse omenjene skupine izgubile svoj čar.

Žal...in tako sem mislil, da od nemške scene ne bom več videl masovnega izdajanja albumov. Vendar kot pravi pregovor, pusti času čas, smo kar od enkrat bili priča prihodu novih skupin, katere pa so se bolj ali manj osredotočale na temačen HC, neo crust, d-beat, screamo,…. skratka žanri, ki predhodno niso cveteli v Nemčiji.

Mnoge od nas so nedvomno presenetile skupine, kot so Alpinist, Jungbluth, Goldust, Lentic Waters, Hungry Lungs, … in med njimi seveda tudi Deathrite.

Omenjena skupina je za marsikoga novost in to tudi ne morem zanikati, kajti Deathrite so svojo pot začeli šele leta 2011, v katerem so izdali demo izdelek ter istoimenski album Deathrite.

Naslednje leto (se pravi 2012) so nam na vsak način hoteli sporočiti, da ne mislijo počivati s split izdajo z Goldust, na kateri so svojo jezo samo še stopnjevali, in sedaj dobro leto kasneje nam ponujajo album Into Extinction.

Če ste s skupino seznanjeni, potem veste, da bo okvirno zadeva širila nesnago skozi besedila vsepovprek, za ostale pa poglejmo kaj vas čaka, če se boste odločili za poslušanje Into Extinction.

Prva skladba, imenovana Forsaken Tombs, nam takoj postreže s hitrim igranjem kitar v kombinaciji s hitrimi bobni. Povsem crust/d-beat narave, mogoče nekako najbolj spominja na švedske skupine, kot so Skitsystem, Disfear ter Wolfbrigade.

Definitivno bo zadovoljila večinski del publike, ker dvomim, da bi se kdorkoli izogibal igranju inštrumentov in jeznih krikov po načelih Disfear.

Poglobljeno igranje ostalih žanrov pa nam bodo predstavili v skladbah Born Under A Guillotine ter Revenge and Reparations.

Pri obeh skladbah se seveda začuti malenkost crust žanra, ampak bolj v preobleki novodobnega vetra, kot so npr. skupine Victims ter Tragedy. Ne glede na vpliv obeh omenjenih skupin pa se nekako skladbi Born Under A Guillotine in Revenge and Reparations bolj osredotočijo na jezno obarvan HC in pa tudi grindcore. Če bi že mogel primerjati z ostalimi skupinami, bi na prvo žogo definitivno rekel Nails.

Poleg vseh jeznih in kričečih žanrov pa recimo pri skladbi Deathbed prejmemo tudi doom obarvano igranje, ki se z roko v roki prelije v katarzično umiranje preslepljene generacije popularnih stvari.

Deathrite z Into Extinction opravičijo naslov albuma, kajti ko boste slišali celoten izdelek, se boste takoj zavedali, da pobje ne zapravljajo prav nič časa in vam prinašajo izumrtje ostalih ''pocukranih'' zvrsti, kajti tukaj gre za perfekcijo.

twitter facebook