recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 1. 2015  Obituary - Inked In Blood  (Samozaložba/Relapse, 2014)
Kakorkoli že – pri Obituary ni moč govoriti o slabem izdelku, ker album Inked In Blood dejansko je dober. A kot presežek ga gotovo ni moč jemati …

Floridski death metaličarji so verjetno res že vse povedali s ploščami Slowly We Rot, Cause Of Death ter The End Complete. Bend, katerega evolucija je opazna zgolj res natančnim poslušalcem, tako morda navidezno navdušuje predvsem zveste poslušalce, ki so z njimi že od zgodnjih dni, a kljub temu ne moremo reči, da je trenutni album, Inked In Blood, zgolj nepotrebni filler.

Najprej – album je živ dokaz, kako močno spoštovani so Obituary in kakšen položaj in sloves imajo v death metal sceni. S ciljem, da bi zbrali okrog 10 k dolarjev, so pometli kaj kmalu, saj je Kickstarter kampanja bojda bendu dala kar 5-kratno količino tega zneska. To pa je zvestoba, cilj pa več kot dosežen.

Ampak – takšen statement pa še ne pomeni avtomatsko, da je nov album nekaj najboljšega, kar se je zgodilo recimo po kultnem Cause Of Death. Z majhnimi variacijami namreč brata Tardy in kitarist Peres (s pomočjo Terryja Butlerja na basu in novega kitarista) ves čas žgejo eno in isto obliko death metala (ki so ga mnogi skušali tudi kopirati, čeprav nekako neuspešno, če se spomnimo zgodnjih Six Feet Under ali pa Lowbrow), tako da od vrnitvenega albuma Frozen In Time (2005, Roadrunner) pravzaprav res dobivamo zgolj konstantno dozo že slišanega (z majhnimi odstopanji).

Tudi Inked In Blood po prvem poslušanju ne odstopa od klasične Obituary formule. Tu je nehumano unikaten in zakon Tardyjev vokal, zagruvano simplističen, a hkrati izredno zanimiv boben in seveda kitarski rušilni zid, ki je zapuščino Celtic Frost ponesel v popolnoma druga kraljestva death metala. Tukaj ne boste ničesar pogrešali, če ste die-hard Obituary fan.

A mogoče bi za tako velik znesek, kot so ga zbrali (in za katerega je seveda logično sklepati, da ni v celoti bil usmerjen samo v album kot tak, temveč tudi v pripravo mercha, tisk, distribucijo itd.), Obituary vsaj lahko naredili boljšo … no … zvočno podobo.

Album namreč zveni nekako premalo močno za Obituary. Za bend, ki je rušil zidove s klasičnim Cause Of Death ali pa resnično odpiral floridska tla z rušilnim introm (!) Redneck Stomp – no, za tak bend bi moralo biti samoumevno, da bo vse skupaj naredil malce bolj mastno. Meni se zdi, da album na tem področju ''puši na pune'' – vokal zveni kot kakšen demo iz starih časov (zarolajte si novejšo izdajo prej omenjenega C. O. D., ki vsebuje demo recimo komada Find The Arise, pa vam bo vse jasno): brutalen – ja, ampak suhoparen, nekako brez dodatne moči. Kitarski riffi niso niti malo mastni, temveč bolj tenko piskajo, medtem ko so določeni deli bobnarskega spektra zvočno tako čudni (prehodni bobni, anyone?), da se človek vpraša, če so vse razen snarea in pedalov ter činel nasneli v nekem poceni programu ala Fruity Loops. Pa tudi bas je … tam nekje.

Dinamika albuma je za razliko od zvoka stokrat boljša, a po 6. komadu stvar malce zvodeni. Nekateri komadi – album je, btw, nastajal 4 leta – zvenijo udarno, razgibano, rušilno, drugi – kot recimo naslovni – zvenijo kot najbolj na mestu sproducirano sranje, ki so ga v navalu kajenja domaćice posneli ''v afektu in ujetem trenutku'', nato pa niso bili najbolj iskreni do sebe in si priznali, da bi lahko storili bolje.

Kakorkoli že – pri Obituary resda ni moč govoriti o slabem izdelku, ker album Inked In Blood dejansko je dober, kot se za Floridčane spodobi. A kot presežek ga gotovo ni moč jemati … in to je žal izjava, ki je morda prepotiho ponavljamo že od izida albuma Frozen In Time dalje.

PS: Kar se naslovnice tiče, Michael Wheelan > Andreas Marschall.

twitter facebook