recenzije

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

banner
banner

recenzija

26. 1. 2014  Stuntman - Incorporate The Excess  (Solar Flare Records, 2014)
Kakorkoli že, priporočljivi sta vam obe izdaji, prva za nostalgično uživanje, druga pa za uničevanje pohištva v vašem stanovanju.

S skupino Stuntman smo v preteklih letih imeli že kar precejšnjo izkušnjo, ker nam že dobrih deset let ponujajo kaotično obarvan HC in mathcore, pomešan z močnimi pridihom Napalm Death oz. grindcorom. Od leta 2011 pa so nam, natančneje po izdaji The Target Parade, v roku enega meseca ponudili kar dve izdaji, katere pa bodo na kratko opisani pri sledeči recenziji.

Part I: Scarce Tunes Overload (Anthology 2003​-​2013)

Prva recenzija pripada pozni decembrski izdaji Scarce Tunes Overload (Anthology 2003-2013), pri kateri poslušalec že pri naslovu albuma ve, kaj bo prejel, in sicer gre za zbor skladb v sklopu desetih let, katere so se nahajale na raznoraznih kompilacijah, split albumih ali pa praktično niti niso bile izdane.

Pri prvi ter drugi skladbi Chaos Shepherd in Wounds & Visions (obe neizdani – do sedaj), prejmemo praktične začetke skupine, pri katerih se občuti močno čaščenje Coalesce igranja. Je kaotično, dobro, mogoče malce nedefinirano (ker sem skupino začel poslušati v malce kasnejšem obdobju) in v iskanju tistega grindcore pridiha, a še vedno prekleto dobro.

Do tistega pravega rezultata pridemo pri skladbah 4 (Versatile), 5 (Silk Road Seizure) in 6 (Draw The Portrait) iz split albuma z Chère Catastrophe (iz leta 2009), kjer pa prejmemo tisto pristno igranje, ki smo ga vajeni še dandanes. Je Coalesce, Botch ter Napalm Death mešanje na vrhunce.

Na albumu pa prejmemo tudi dva posnetka v živo, in sicer za skladbe Jackal in Sunstroke (iz Yell festivala leta 2011), ki poslušalcu Stuntman predstavi še v živo, kjer začutiš tisto energijo, ki jo skupina doda na koncertu.

Prva od dveh izdaj Scarce Tunes Overload (Anthology 2003-2013) je kot rečeno skupek skladb, katere so bile narejene v obdobju 10 let med 2003-2013 in je mogoče malce bolj namenjen starejšim oboževalcem, ki skupino spremljajo že vrsto let (da poslušajo še ostale skladbe).

Part II: Incorporate The Excess

Drugi del pa pripada trenutni izdaji Incorporate The Excess, ki pa že na prvi pogled deluje bolj dodelan in te kliče k poslušanju.

In klic nam že v prvi skladbi Broken Mirrors Lacerate pove, da zadeva ne bo mirovala, kljub dejstvu, da gre samo za filmski uvod, kjer slišimo gorenje ognja in govor o propadu civilizacije.

Gre za post-apokaliptičen uvod, ki bo marsikoga ponesel v stanje propada države oz. upora ljudstva. Definitivno zanimiv uvod, pri katerem se vsak sprašuje, kaj se bo zgodilo pri naslednji skladbi.

In glasbeno apokalipso tudi prejmemo v sledeči skladbi The Patriot, The Elite, The Icon. Težak uvod v smeri Napalm Death, kjer občutimo močne udarce po bobnih, ki ti personalni agresor dvignejo do maksimuma. Že sam uvod je lahko definiran kot en sam bes, ampak čar pride skozi celotno skladbo, kjer se vse skupaj pomeša z mathcore/HC žanrom in z renčavo kričečim vokalom, kjer vsak od nas lahko občuti eno samo pogubo.

Bag Of Dicks ter Horn Of Misery pa se recimo v smeri pogube tudi nadaljuje. Obe okvirno izhajata iz korenin mathcore žanra, pri katerem se kot rečeno doda Napalm Death pridih in seveda propad skozi manično kričeč vokal.

Incorporate The Excess definitivno prinese norost skozi ušesa, ki ti ne pusti dihati niti sekunde in ti ponudi vizijo o propadu civilizacije.

Od obeh izdaj mi mogoče malce bolj zadiši Incorporate The Excess, ki prinese dobesedno tisto, kar sem od Stuntman pričakoval in še več. Če vam je bila izdaja iz leta 2011 The Target Parade vrhunska, potem boste pri omenjeni več kot presenečeni, ker se bo vse skupaj iz skladbe v skladbo samo še stopnjevalo.

Kakorkoli že, priporočljivi sta vam obe izdaji, prva za nostalgično uživanje, druga pa za uničevanje pohištva v vašem stanovanju.

twitter facebook