recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

10. 10. 2011  Trivium - In Waves  (Roadrunner, 2011)
In Waves ima vse lastnosti, kar se od Trivium albuma lahko pričakuje: udarnost, dinamiko, melodičnost, vokalno spevnost, veliko soliranja ter osladnost.

O Trivium se je govorilo veliko, odkar jih je pustil bobnar Travis Smith. Prvič, kako je skupina dobila zdaj bobnarja, ki jim je odprl obzorja ter vse možno blatenje starega bobnarja. Drugič pa, kako se Trivium vračajo k načinu pisanja glasbe in stilu, kakršen je bil pri albumu Ascendancy, ki jih je dvignil na veliko založbo ter jih naredil komercialno prepoznavne.

Trivium niso želeli nadaljevati s stilom Shogun, ki je bil usmerjen v kvazi progresiven stil a la Dream Theater. Tudi niso želeli nazaj k The Crusade, ki je bil poklon raznim thrash bendom ter klišejskim godbam iz osemdesetih. Šli so nazaj h koreninam, vendar ne tako naivno kot pri prvencu Ember to Inferno. Ja, gre za bolj zreli pristop. Vodja skupine Matt Heafy jih nima več 16, temveč 25, in medtem je pridobil ogromno glasbenih izkušenj, obenem pa je kar nekajkrat prepotoval svet.

Album se po intru odpre s skladbo In Waves, ki se začne (bljup; naredil se mi je cmok v grlu) z breakdownom, ki se pa na srečo nadaljuje z nalezljivo spevno in melodično godbo. Kaj je pravzaprav tista novost pri Trivium? Skupina pravi, da bobnanje. Ki pa se bistveno ne razlikuje od prejšnjega stila, le da so tokrat ponekod prisotni blast beati. Dandanes moderni ameriški bendi radi jemljejo death metalske bobnarje, in med njimi je tudi novi bobnar Nick Augusto iz death metal zasedbe Maruta.

Tu seveda najbolj drži izjava Nergala (Behemoth), da je dober bobnar za skupino bistven, da se tvoja glasba bolje ceni. Po mnogih poslušanjih se le pojavi tisti občutek, da so Trivium uspeli narediti dober album, ki poslušalca kar naleze z udarnimi skladbami a la Dusk Dismantled in A Skyline's Severance. Ampak udarnost daleč ni edina pomembna značilnost, temveč so tu melodične in dinamične strukture, kjer recimo zaradi dela dveh kitar tu zelo izstopa Forsake Not That Dream.

Prisotne so tudi klišejsko naravnane skladbe, s predvideno verz – refren strukturo, kot sta Black in Built to Fall. Seveda je moč slišati tudi veliko solaž kitarskega dvojca Matt Heafy/Corey Beaulieu. Edino, kar človek pogreša, so hitri solo dueli, ki so bili prisotni na Ascendancy. Stil vokala pa je vsekakor naravnan po Ascendancy; Heafy čez cel album prijetno poje s kombinacijo jeznega grla, ki prihaja tudi od Coreya.

In Waves ima vse lastnosti, kar se od Trivium albuma lahko pričakuje: udarnost, dinamiko, melodičnost, vokalno spevnost, veliko soliranja ter osladnost. Slednje se kaže s predeli v skladbah Caustic Are the Ties That Bind in All These Yesterdays. Zvokovno je album res spoliran, vendar je Colin Richardson opravil tu izjemno delo, ko ni niti bas kitare dal v ozadje.

Gledano na celoto, je Trivium album uspel, glede na dejstvo, da je skupina za ustvarjanje spisala nešteto riffov, kar je dvorezen nož, ker se ne ve, če bodo riffi smiselno povezani oz. da se skupina ne bo skoncentrirala na pisanje skladb, temveč le na nizanje riffov.

Thumbs up, Trivium!

Avtor:
twitter facebook