recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

5. 2. 2014  Deicide - In The Minds Of Evil  (Century Media, 2013)
Ti boga!!!

Floridski death metaličarji Deicide so nekoč vladali ne zgolj z brutalnimi pesmimi, ampak predvsem s shock faktorjem, katerega mojster (ali pa vsaj posrečeni pavliha) je bil Glen Benton. Dobro, če bi človek trdil, da so Deicide, Legion in Once Upon The Cross zgolj mojstrovine zaradi posrečenih izjav tega frontmena in besedil, ki so bila vse prej kot jezuščku/slehernemu verujočemu prijazna, bi ga pa tudi pihnil mimo.

Danes Deicide ne morajo dokazovati ničesar, a kljub temu je fajn slišati, da kvečjemu dokazujejo samim sebi, da še vedno zmorejo. In album In The Minds Of Evil je še en uspešen dokaz te trditve.

In The Minds Of Evil prikazuje blasfemično jeznega Bentona, katerega način podajanja besedil in nasploh omniprezentna brutalnost in agresija so neprekosljivi. Ja, ko ima človek v sebi nek tak black flame, ga očitno ne izgubi nikoli. Podajanje besedil (ki vsaj tematsko ne presegajo prvega ali tretjega albuma, s katerimi so se po mojem mnenju Deicide sporočila zavedno ugravirala v mevžasta srca bogaboječih) je izredno jasno in prepričljivo in prav čuti se, da kljub temu, da je že v letih, Benton še vedno kritizira vero in njen vpliv na človeka. Pa tudi ne ponavlja se toliko, hehe.

Glasbeno je tole smiselno nadaljevanje plate To Hell With God, je pa vsekakor drugače od tour de force albuma Stench Of Redemption, ki je dosegal (poleg Santollove dokaj annoying melodičnosti) neverjetne hitrosti, ki so dokazale, da predvsem bobnar Steve Asheim ni izgubil niti pikico kondicije in da zlahka parira mladim norcem, ki drkajo gravity blasta na YouTube posnetke od Origin. Če ostanemo pri bobnanju, nam tokrat Asheim postreže z rušilnimi ritmi, ki namesto raketiranja bolj posnemajo tankovski prodor. Mislim, tole je najbližje kar lahko Deicide pridejo recimo tipičnemu Bolt Thrower bobnarskemu izrazju (seveda boste ljubitelji norih hitrosti tudi prišli na svoj račun, ampak vseeno).

Kitarske linije Jack Owena, ki je svojo death metaličarskost utrjeval v Cannibal Corpse, preden je hotel prešaltati v country, a ugotovil, da je igranje komada Satan's Spawn The Caco Daemon mnogo bolj zabavno kot Johnny Cash, so v ponos starošolskemu floridskemu death metalu z ravno dovolj vpliva Jackovih newyorških (natančneje, buffalovskih) korenin. Mislim, tale riffaža je prejebena. Lahko jamrate, da ni isto, ker v bendu ni Hoffmanov, ampak s tem Deicide delate veliko krivico. Čeprav močno dvomim, da sploh še obstajajo nergači v tem smislu, saj je Owen v bendu že vsaj 10 let in ostalo niti ni toliko pomembno.

Faktor tako srhljivosti kot melodičnosti pa gotovo predstavlja veteran floridske predvsem ekstremne metal scene, ki je z black metalom najbolje koketiral v bendu Order Of Ennead. Njegovi vplivi se čutijo v določenih komadih, na srečo pa je pridih t. i. ''melodičnosti'' prisoten zgolj v določenih kitarskih pasaž in solažah, ki na srečo ne gredo v annoying višave Ralpha Santolle.

Sama plošča In The Minds Of Evil je vsekakor dostojna imena Deicide in čeprav mogoče ne bo nikoli presegla zgodnjih mojstrovin te rušilne hudičeve sile, pa je vseeno dober del floridskega blasfemičnega opusa in dokaz, da je death metal – če je ustvarjan s srcem – resnično relevanten in mogočen glasbeni izraz, ki pravzaprav ni le nekaj, kar počneš čez vikend, ampak, kar dejansko živiš.

twitter facebook