recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

16. 8. 2011  Nader Sadek - In the Flesh  (Season Of Mist, 2011)
Velja sklepati, da bo Nader Sadek z vsakim korakom naprej v prihodnosti dvignil nemalo prahu, tokrat pa ga je dvignil za celo goro.

Večina človeške populacije je odvisna od nafte. Četudi ima izraz "biti odvisen" dva odtenka (v angleščini sta za to celo dve različni besedi, dependent ter addicted), znaten del zahodne civilizacije izpolni kar oba kriterija. Naš morbiden odnos z odmrlimi živalmi ter rastlinami je skozi vso svojo dekadentnost na nek bolehen način izjemno romantičen (utegne se celo končati tragično, bi rekli pesimisti med nami), zato je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo petroleja lotil svet metala.

In the Flesh, prvenec egipčansko-ameriškega umetnika Nadra Sadeka, je prvo delo, ki se je z omenjeno temo ne le poigralo, pač pa jo dodobra raziskalo. Medtem ko metal glasba pogosto opisuje pojave skozi lečo družbe, celo znanosti, se Nader Sadek temu gladko izogne. Poslušalec ima popolno svobodo interpretacije, saj skladbe (ter videospoti, ki skladbe spremljajo) predstavljajo zgodbo, popotovanje, torej vse razen enostranske kritike. Vizualna in zvočna podoba plošče poslušalca popelje skozi več različnih scenarijev, ki so si med seboj vsebinsko dovolj različni, da izdelek ohranijo zanimiv ter morda celo komu razširijo obzorje - priznajmo si, malokdo pomisli na nafto v ljubezenskem (celo erotičnem kontekstu), a se Nader Sadek loti tudi tega.

Glavna tema In the Flesh se odlično zlije z značilnostmi metala; pri vizualnem delu prevladuje črna z veliko količino podrobnosti, medtem ko preračunljiva, včasih celo mehanska narava death metala ponudi odlično glasbeno paleto za pesmi, ki govorijo o gorivu. Kitarist Rune Eriksen (tudi Blasphemer, ex-Mayhem, Aura Noir) ponovno dokaže upravičenost svojega slovesa kot vrhunski pisec glasbe ter nadvse iznajdljiv kitarist, saj nenavadna večglasja odlično poveže z udrihajočimi inštrumentalnimi emulacijami strojev. Če je Rune Eriksen svoj kompozicijski potencial v veliki meri uresničil že na albumu Ordo Ad Chao (Mayhem, 2007), je tokrat dokazal, da se mu ni le posrečilo. Bobnar Flo Mounier svoj hiperaktivni slog solidno prilagodi projektu, in sicer tako, da ne sili v ospredje nenehno, le takrat, ko skladba po tem kliče. Grmeč vokal Steva Tuckerja pa zaključi to nesveto povezavo glasbenikov z vseh kotičkov metala in obenem ohrani deathmetalsko kredibilnost plošče na svojem nivoju, ki je nedvomno visok.

Kaj nam torej ostane na koncu dneva, ko skozi drobnogled zremo v vse omenjene aspekte plošče In the Flesh, ter nešteto tistih, ki sem jih (ne)hote izpustil? Nazadnje vse pade na posameznika. In the Flesh lahko predstavlja umetnino na večih področjih. Je delo, ki skozi bolj ali manj jasne primere demonstrira zgodovino smrti, dekadentnosti in pogube od nastanka življenja. Je masiven death metal album. Kakorkoli že, In the Flesh je eno izmed temeljnih dosežkov leta 2011, ne le v svetu metala, pač pa glasbe kot celote. Velja sklepati, da bo Nader Sadek z vsakim korakom naprej v prihodnosti dvignil nemalo prahu, tokrat pa ga je dvignil za celo goro.

Na prošnjo Nadra Sadeka objavljamo spletni naslov, kjer lahko izdelek kupite direktno prek njega.

twitter facebook