recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

recenzija

7. 11. 2016  Scar of the Sun - In Flood  (Scarlet Records, 2016)
»Ti, ki se lotevaš brati to recenzijo, ne ustraši se naslovnice, ne gre še za en čudaški sludge!«

Ob prvem poslušanju druge plošče te grške bolj gothic kot doom metal skupine, sem želel kot krilatico recenzije vzhičeno napisati: »Stari Paradise Lost so nažalost 'mrtvi', živeli novi stari Paradise Lost – Scar of the Sun.« Ob drugem poslušanju so bili moji 'slušni hormoni' že veliko bolj pomirjeni in znotraj normalnih parametrov in zato posledično še nisem napisal take neumnosti. Da gre za skupino, ki ji glasbena dediščina vseh obdobij pomeni veliko, mi je dalo vedeti že to, da so Scar of the Sun naredili priredbo pesmi Try Walking in My Shoes od Depeche Mode (številni ljubitelji starih Paradise Lost smo dobili občutek, da poslušamo Depeche Mode, ko smo si prvič v ušesa 'šusnili' njihovo ploščo Host). Na Paradise Lost pa dišijo še druge zadeve: predvsem način petja, pa tudi nekateri segmenti igranja glasbe.

Among the Waters and Giants, prva pesem plošče, se odpre z zvoki zasanjanih klaviatur, na kar nas v svet mistike gothic metala izstrelijo kitarski akordi, ki malenkost spominjajo na kitarsko igranje Evereve. Nato kot strela z jasnega v pesem butne petje, ki zelo spominja na petje Nicka Holmesa (iz Paradise Lost) v njegovih najboljših, a žal že davno preteklih pevskih letih. Raven kvalitete petja v pesmi dviguje tudi spremljevalno petje, ki pesmi daje dodatno vokalno globino in čeravno pesem zveni precej 'paradiselostovsko', ne morem reči, da gre za kopijo njihove glasbe. Vsi člani skupine v pesmi pokažejo, da dobro obvladajo inštrumente, ki jih igrajo, in zato jim uspe ustvariti gothic metal, ki vsebuje vse standardne prvine ter tudi presežno udarno rušilnost glasbe. An Ill-Fated Wonder se prične z za gothic metal precej netipično – s kitarsko solažo, ki postaja vse kompleksnejša. Pesem se razvija v z vsakim trenutkom bolj z energijo nabit oblak, ko ga kot grom pretrga petje. Kitare pridobijo dodatno silo in oblak začne butati strele na vse strani. Kljub ponavljajočem se glavnem refrenu, ki se hitro ugnezdi v ušesih, pesem ostane zgolj nevihtni oblak, ki odvrši tako hitro, kot je prišel naprej in za seboj ne pusti močnejšega učinka (beri: dlje časa trajajočega spomina). Naslovna pesem In Flood iz začetne zasanjanosti, ki jo ustvarjajo čudni zvoki klaviatur izbruhne s petjem, ki je prevej divje in zveni malenkost kot kak -core, v gejzir, ki se z upočasnitvijo glasbe ponovno umiri in preneha bruhati vrelo vodo, vendar le do trenutka, ko se v njem nabere dovolj vode za še močnejši, bolj divji in energije poln izbruh.  Pri The Ghost Peril je na začetku mogoče slišati zvočne posnetke reportaž ob napadu na WTC v New Yorku. Ob prvem poslušanju je bilo to edino, kar mi je od pesmi ostalo v spominu; po tretjem poslušanju pa je v mojih ušesih dobila podobo čustveno rušečega gothic metala. Znotraj okvirjev srednje hitrega gothic metala pesem pridobiva različne hitrosti in ustvarja podobo vrtinca čustev, za katerega ni mogoče napovedati, kam ga bo zaneslo naslednjič. In za konec, kako zveni priredba Try Walking in My Shoes? Odgovor je srednje slabo, saj je odigrana preveč po šabloni metala in ji umanjka darkerska globina, ki so jo pesmi dali Depeche Mode.

Krasno je skozi glasbo mladih skupin ugotoviti, da zapuščina starih Paradise Lost še ni mrtva in da še vedno obstajajo tisti, ki še znajo igrati polnomastni, polnovredni in polnokrvni pristni gothic metal, kot so ga svoj čas zakoličili (ob Anathemi) ti yorkshirski titani. Torej, Scar of the Sun, so skupina, ki je  z glasbenimi prijemi na In Flood dokazala, da je resen pretendent za prestol starih Paradise Lost. Glede na to, da so s to ploščo pokazali, kaj zmorejo, je edino, kar še morajo storiti, da zasedejo ta sveti sedež, sestaviti boljše pesmi.

Se že veselim! 

twitter facebook