recenzije

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

banner
banner

recenzija

27. 7. 2011  Achren - Impaled at Bloodstock-Open-Air   (samozaložba, 2011)
DVD je za bend, ki ima za sabo šele dva EP-ja in ki je šele v pričakovanju svojega studijskega prvorojenca, pravzaprav precej kvaliteten.

Da se ne razumemo narobe: povsem lep občutek me prevzame, ko v času, v katerem bendi razna MySpace/Facebook/Twitter sporočila dojemajo kot eno in edino sredstvo samopromocije, srečam človeka, ki v žepu nosi DVD svojega benda v upanju na izmenjavo ali dar kakšnemu fan- ali webzinu. To je lepo, to je dobro, to je old school, to je metal (kaj več o tem 'metal message-u' pa bi imel povedati Nenad; sam sem otrok gozdov in o teh uličnih stvareh žal (obenem pa spet ne preveč 'žal') ne morem govoriti iz prve roke).

No, poglejmo ... Škotski Achren igrajo celoskupno gledano nekakšen melodičen death metal, medtem ko določeni riffi vlečejo ali v thrash ali pa v black metal vode, reke in potočke. Toda bend sam se glede opredelitve verjetno ne bi strinjal z mano: Achren se namreč opredeljujejo kot 'blood metal'. Blood metal, da ... Seveda smo ob tem spet pri problematiki opisnih podzvrsti metala. Po tej logiki death metal govori o smrti, thrash o razbijanju, black pa o črni barvi (verjetno las ali nohtov, kaj pa jaz vem). Recimo takole: če bom kdaj imel dovolj časa in inspiracije, bom ustanovil svoj black metal projekt, ki bo tematsko govoril o black metalu samem. Moj lasten žanr se bo tako imenoval black metal metal, kar mi bo dalo pravico biti ultra hiper užaljen, če bo kdo ta moj bend označil kot zgolj black metal.

No, zašel sem ... Ostali smo pri bendu Achren in njihovemu nastopu na festivalu Bloodstock leta 2010. DVD je za bend, ki ima za sabo šele dva EP-ja in ki je šele v pričakovanju svojega studijskega prvorojenca, pravzaprav precej kvaliteten. Ni ravno tipični Iron Maiden DVD, pri katerem je sodelovalo 150 ljudi in 25 kamer, je pa povsem koherenten izdelek, ki vzpostavi neko koncertno vzdušje s 'samo' štirimi kamerami. Tudi zvok je dober in sorazmerno čist, instrumenti pa so razločni. Večji problem je z bendom samim, saj Achren nekako niso toliko fotogenični, da bi jih bilo zanimivo gledati per se. Vokalist ima tipičen 'sem-možat-bradat-potetoviran-Škot-z-ogromno-pivske-kapacitete' sindrom, basist je zdolgočasen, bobnar pa – v kolikor ne dela reklame za zobno protezo – se ali a) resnično muči z igranjem (in ga je posledično tudi mučno gledati) ali pa je b) na ekstaziju (in ga je posledično tudi mučno gledati). Od četverice še najbolj izstopa solo kitarist. On je povprečen (je pa dober kitarist, to je tudi treba nekam napisati).

Dalje – glasba. Tu se nekako stvari ustavijo. Popolnoma razumem, da so tam zunaj cele horde poslušalcev, ki jih bendi, kateri združujejo agresijo z melodiko, preplavljajo z adrenalinom, entuziazmom in elanom. Takšna glasba je hitro doumljiva, žal pa tudi hitro pozabljena. Priporočljiva je za začetnike, medtem ko poslušalcem s kolikor-toliko za metal izučenim ušesom lahko nudi bore malo. Takšnih bendov ste – če ste se količkaj udeleževali raznih koncertov in festivalov – videli že ničkoliko. To je rock'n'roll. To je hedonizem. Toda vrhunski rock'n'roll je vedno postavljal glasbo na prvo mesto. Tisti bendi, ki je niso, pa so vedno stopicljali v senci svojih lastnih bipolarnosti, razpeti med 'moči' in 'hoteti', med voljo in željo, med užitkom in delom ter med izkoriščenim in neizkoriščenim potencialom.

Skratka: sedem skladb ter dobre pol ure dolg nastop tega sicer uigranega, a žal grozno kalupnega benda se ne izkaže za kak poseben užitek – ne pa nujno tudi neposredno muko. DVD je pač precej sam sebi namen, a iz istega razloga ga – čeprav sem ga skozi celoto recenzijo bolj kot ne kritiziral – pozdravljam prav zaradi njegove samopromocijske narave. Če vas torej nekoliko obstranski melodični death metal vsaj delno zanima, priporočam da vržete kako uho ali oko na Achren prvenec, ki bojda izide enkrat letos. Do tega DVD-ja se verjetno tako ali tako ne boste kar tako dokopali, niti ni vreden tega truda.

Avtor:
twitter facebook