recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

1. 6. 2016  Magrudergrind - II  (Relapse, 2016)
Job well done!

Potujmo torej na vzhodno obalo ZDA, kjer domuje in deluje trio Magrudergrind. Bend, ki stavi na vokal, kitaro in boben, meša hardcore, power violence in grind, čeprav tudi zgolj oznaka power violence zajame zvočno bistvo zasedbe. Oznaka namreč, kot je v nedavnem članku o kultni ameriški zasedbi Spazz pisala angleška revija Terrorizer, pomeni, da gre za glasbeni zvočni slog, ki je preveč hiter, da bi bil klasični hardcore in premalo metalski, da bi bil grind. Kakorkoli že, Magrudergrind gotovo delujejo v duhu Spazz, Adrenaline OD ipd., kar se hitrosti in kratkosti komadov tiče, z družbeno-kritično noto kultnih Yacopsae in zvočno sliko, ki krasi recimo Pig Destroyer v obdobju albuma Phantom Limb.

V duhu izreka Iana McKayea iz Minor Threat/Fugazi, da vse bistvo pesmi lahko izraziš v manj kot dveh minutah, Magrudergrind porabijo malo časa, da povedo veliko. Pesmi se namreč gibljejo okrog dobre minute trajanja, z dvema izjemama, ki presežeta 2 ali celo 3 minute. Dobrih 15 pesmi mine zelo hitro, a to ne pomeni, da hitrosti primerno album zgolj gre skozi eno uho noter in drugo uho ven.

Magrudergrind na albumu – tako je, albumu in ne EP-ju! – ponudijo izredno dinamiko. Pesmi so resda hitre in udarne, a polne izredno dobrih in nalezljivih kitarskih riffov, ki častijo od prej omenjenih skupin do Napalm Death, Disrupt in Celtic Frost. Prav riff je nekako najmočnejše orožje zasedbe, saj bobnarsko prevladujoč blast beat prej ponudi enodimenzionalno intenzivnost, kot pa dinamiko. Na srečo pa bobnar izhaja tudi iz punk rock šole kakšnih Black Flag in Youth Of Today, zna včasih zaiti v sludge vode tipa določenih momentov Soilent Green, tako da se nekakšne blast beat dosade tu ne gre bati. Vokal ali bolje – kar trije vokali popestrijo zvočno sliko s svojimi distorziranimi kriki raznih glasovnih barv, tako da dobimo nekakšen spomin na češke Cerebral Turbulency, odpete skozi distorziranost Pig Destroyer. Job well done!

Za zvok je odgovoren Kurt Ballou, član zasedbe Converge in alfa ter omega studia Godcity Studios, ki je na predstavljenem albumu manko basa nadomestil z veliko mero kitarske »masnoće«, bobnu dodal hitrostrelno masivnost, vokal pa s pomočjo distorzije spremenil v še večjo podobo psihotičnosti. 

Kar ste videli letos v Gromki, je - kot piše Matevž - bilo šus! Plata je še boljša!

twitter facebook