recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

1. 8. 2013  Sarcasm - Igra Narave & Divja Kri  (On Parole Productions, 2013)
Še drugi del dolgo pričakovane Sarcasm antologije.

Kot sem že nekaj časa nazaj pisal, sta Simona in Chop od On Parole ponovno izdala zgodnji Sarcasm material. In če je ta na enem ploščku vseboval kultni prvenec Crematory in demo ter neizdane stare posnetke, nam drugi del te ''antologije'' ponuja albuma Igra Narave in Divja Kri, s katerima so se Sarcasm po letu 1997 vrnili na sceno in utrdili v prihajajočih letih.

Tako kot na prejšnjem ploščku, vas tudi tukaj čaka nujni in neprecenljivi ter z informacijami vseh vrst bogat  buklet, v katerem spoznate, kako so se Sarcasm zbrali skupaj, kakšni so bili prvi koraki z novim pevcem, kako so se spopadali s stanjem metala na domačih tleh v začetku 21. stoletja ipd. Verjamem, da bo ob branju teksta marsikomu vžgala spomina luč in se bo spomnil kakšnega od norih koncertov, s katerimi so se Sarcasm res vrnili na sceno, kjer so – pa čeprav ne več tako aktivno kot nekoč – prisotni še danes.

Materiala je tukaj ful. 17 komadov, v katerih boste spoznali malce počasnejše, a toliko bolj natančno dodelane, čeprav ne surove Sarcasm. Ki večino tekstov ponujajo v slovenščini, kar je po eni strani zelo pohvalno, saj redko kdo meni, da je domači jezik dovolj fleksibilen za thrash ali za metal sploh. Je pa super slišati tekst za Slovenski Genocid ali katerikoli drugi komad v slovenščini, čeprav – in to je druga stran – Mucyjeva slengovsko in občasno gostilniško obarvana slovenščina vseeno prinese malce medel priokus poslušanemu.

Bend je v zelo dobri formi, še posebej dvojec Blaznik/Grünfeld, pa tudi basistka Ema tolče kot treba. Boben je vsekakor bolje posnet, kot je bil na prvencu, vokal pa je tudi – mogoče zaradi slovenščine, mogoče zaradi reuniona – mnogo bolj prepričljiv in dinamičen. Jebat ga – Mucy je Mucy, Pačo pa je pač bil Pačo.

Opisovati vsak komad posebej nima smisla, saj obe plati večina pozna kot žep svojih ledrastih hlač. Če pa materiala nimate zbranega, je tale dvojni album (skupaj s prej izdanim prvim albumom) resnično nujen nakup.

twitter facebook