recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

27. 4. 2013  Grot - I Have No Mouth And I Must Scream  (Hammerheart, 2013)
Kako obožujem dober Napalm Death tribute riff!

Priznajmo, da ne glede na to, katere variacije grinda poslušate, je še vedno najjača prav tista branža iz zgodnjih devetdesetih, ki je uspešno posnemala ali se razvijala iz kombinacije riffov Jesseja Pintada (Terrorizer) in Mitcha Harrisa (Righteous Pigs), katere na pravih mestih podpira razgiban boben, grmeč bas in dober, včasih bolj kruleč kot kričeč vokal. Ta kombinacija se je nekako najuspešneje utelesila prav v tistih Napalm Death (potem, ko sta v bendu začela svoje sodelovanje omenjena Harris in Pintado), ki so svoj vrhunec po mojem mnenju ujeli s koncertom, ki so ga izdali v obliki sprva VHS-a, nato DVD-ja Live Corruption (in ki ga lahko v celoti pogledate na YouTube – klik!). Mastna teža riffov, ki so ravno dovolj udarni in straight ter ravno prav tehnični in prefinjeno kompleksni, da lahko ob njih vratne mišice uničuje tako goreč fan bendov a la Skytsistem ali pa Suffocation.

Te riffe so potem na različne načine prežvečili mnogi bendi in najdete jih še danes. Recimo, pri Dying Fetus, Misery Index, Vomitory, tudi v Sloveniji pri recimo bendu Zaprti oddelek.

Ne razumite me narobe – tudi ostale variacije grind riffov sekajo, ampak tale naveza Pintado-Harris se je nekako najdlje obdržala in tudi bila najpogosteje kopirana. In če boste poslušali recimo verzijo komada Unchallenged Hate iz prej omenjenega koncerta (in ki ni bila napisana pod taktirko tega dvojca, ampak preden sta prišla v bend – čeprav jo znata prav onadva zaigrati, kot je treba), vam bo jasno, zakaj.

Čez slaba dva tedna (natančneje, 6. 5.) izide prek Hammerheart Records sprva v samozaložbi izdan EP I Have No Mouth And I Must Scream irskega (tako je – nimajo le The Cranberies, Therapy? ali pa Primordial) grindcore tria Grot. EP je totalen Napalm Death Pintado-Harris riff worship in kdo bi se tega branil, še posebej, če se 6 komadov odvrti v manj kot 25 minutah. Seveda je ravno dovolj groova, da se spomnimo na Dying Fetus ali mlajše Angleže Dyscarnate, vokalno pa stvar precej spominja na novejše Misery Index, vse skupaj pa je precej dobro skombinirano, da ni le ripp off, ampak tudi ponudi nekaj (čeprav ne preveč) novega.

Grot sta v bistvu duo s session bobnarjem. Tvorita ga vokalist Eoin Broughal (ki kruli tudi v Warpath in Cold War), bas in kitaro je posnel član Gamma Bomb, John Roche, session bobnar pa je z bogatim pedigrejem podkrepljen ameriški norec Kevin Talley (Še pomnite, tovariši, Dying Fetus, Daath, Chimaira, Six Feet Under, Misery Index, Hate Eternal, The Red Chord itd.?).

6 komadov je družbeno kritično obarvanih, naslovnica je Misery Index style ripp off (v dobrem smislu, seveda), sound je ubijalski. Komadi so razgibani, udarni, dinamični in kot sem že večkrat poudaril, stvar ne zvodeni, saj traja le 25 minut.

Ironično je le, da je prav cover Napalm Death hita Unchallenged Hate precej slab. Slabši od sterilne Dying Fetus verzije iz albuma coverjev, History Repeats. In prav ta komad je ''the one'', kar se tiče na začetku čislane kombinacije riffov.

A en komad lahko vedno preskočite. Ostali pa vam bodo potrgali gate.

GRIND!!!

twitter facebook