recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

3. 2. 2013  Revenge - Hymns of Annihilation  (Eulogy Recordings, 2013)
Eulogy Recordings so se po dolgih nekaj letih končno vrnili na sceno in nam ponovno izdali dober/konkreten album za poslušanje. Upamo, da se bodo izdaje kot so Hymns of Annihilation samo še vrstile.

Mnogo od vas se bo dobro spomnilo izdaj založbe Eulogy, katera nam je v preteklosti nudila ogromno kvalitetnih in še vedno poslušljivih zadev. Od izdaj Bird Of Ill Omen, Upheaval, Spread the Disease, Morning Again, Arma Angelus, ….

Seveda ne smemo v tej vrsti pozabiti tudi na dejstvo, da je bila Eulogy ena izmed tistih založb, ki je na samem začetku pokrivala sedaj svetovno znane skupine, kot so Unearth ter Walls of Jericho.

Ampak prav tako kakor vsaka založba (predvidevam), je tudi Eulogy imela začetne vzpone in potem precejšnje padce.

Poglejmo, poleg izdaj prej omenjenih skupin Bird Of Ill Omen (Self, Dare You Still Breathe? Iz leta 1997 ter When Love Would've Shown Interest in Us Both iz 1999), Morning Again (The Fallen... The Few That Remain iz leta 2000 in Hand of the Martyr iz 2003), … so na seznamu izdaj imeli tudi katastrofalne izdelke skupin Furious Styles, Calico System, Thick As Blood, Nevea Tears, …. Skratka, precej skupin, katere niso nudile prav nič posebnega oz. njihove izdaje so bile praktično grozne.

Zakaj je vse to pomembno?

Razlog za omembo so ravno te izdaje, saj ko je Eulogy začel izdajati albume prej naštetih skupin, je moje zanimanje za založbo in skupine upadlo in kaj kmalu se nisem niti zmenil več za izdaje omenjene založbe.

In potem presenečenje …

Kar od enkrat novica, da so podpisali jezno obarvano nihilistično zasedbo Revenge, katera je poprej bolj ali manj tavala v podzemlju.

Seveda se je tisto pozabljeno zanimanje ponovno obudilo in kaj kmalu sem začel že čakati na takrat še neimenovano kreacijo jeznih mož iz Amerike.

Po nekaj mesečnem čakanju pa smo končno nekateri prišli na svoje z izdajo Hymns of Annihilation.

Ali so se na Eulogy potrudili in nam ponovno ponudili nekaj kvalitetnega pa bomo še videli ….

Uvod v uničenje se prične s skladbo Waco, TX A.D., katera je nepričakovano instrumentalna.

Ampak ne v smeri melodičnosti, niti ne v ambientalni smeri, ampak bolj v sludge obarvanem Slayer preigravanju, narejenem v Texasu (mogoče se sliši malenkost inspiracije skupine Down). Skladba je dobra, samo ima eno malo napako.

Kakšna napaka neki?

Enostavno, pri omenjenem igranju vsak pričakuje vokal in ga praktično pri omenjeni skladbi nikoli ne dočaka in to je mogoče za nekatere od nas moteče.

Pravi uvod oz. začetek pogube se začne z drugo skladbo, imenovano Nervous Wreck. Dve minuti dolgo nerganje, ki ga od Revenge nisem pričakoval, ker sem se bolj nagibal na hitrostno ''dretje'' vsepovprek.

Začne se zelo umirjeno in že v pri sekundi se začuti nabiranje energije pri inštrumentih. Nabiranje se iz sekunde v sekundo nadaljuje in pri približno 20 sekundah vstopi nergav vokal in zmeren, srednje hiter tempo inštrumentov, ki v kompletu spominjajo na skupino Creatures in album I, Lucifer.

Podobnost na Creatures pa dobimo tudi pri skladbi Annihilation, kjer se tempo ne zamenja, ampak se bolj stopnjuje vokal. Bolj jezen in bolj uničujoč in hkrati boljši.

Instrumentalno seveda se zadeva ne spremeni.

Senzacija na albumu pa se skriva pod skladbo In God We Mistrust II, kjer se jeza in vse skupaj samo še podvoji. Osebno ne najdem napake pri omenjeni skladbi, razen to, da je prekratka in mogoče želja po enaki skladbi na albumu kaj kmalu pride na misel.

Album Hymns of Annihilation ni sedaj presežek in vrhunec na celotni sceni, ker osebno me mogoče malenkost preveč spominja na Creatures (kateri mi bolj ležijo pri srcu – za sedaj), ampak so Revenge na dobri poti, da jih prehitijo,če se bodo le potrudili na pravilen način.

Eulogy Recordings so se po dolgih nekaj letih končno vrnili na sceno in nam ponovno izdali dober/konkreten album za poslušanje.

Upamo, da se bodo izdaje kot so Hymns of Annihilation samo še vrstile.

twitter facebook