recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

14. 5. 2014  Being As An Ocean - How We Both Wondrously Perish  (InVogue Records, 2014)
V celoti lahko za How We Both Wonderously Perish rečem tisto, kar ste lahko prebrali pri zgornjem odstavku. Ni presežek, ni niti ne vem kako dober, je konstanten in predvidljiv. Ne sedaj, da je slab, ker instrumentalno, oz. tisti ambientalni vložki so super, kar zadevo popestrijo, problem je, kot rečeno, ostalo.

Je res, kar mislite in se sprašujete…..ne glede na množična nasprotovanja se je ustavil ravno na krščansko obarvani zasedbi Being As An Ocean. Le kako je to možno?!

Enostavno, če pogledamo iz stališča, da so Being As An Ocean nekakšna senzacija znotraj HC žanra (čeprav niti niso ne vem kakšen HC bend) in imajo v dobrih 2 letih za seboj že pravo emocionalno vojsko oboževalcev – kar pa za skupino ne pomeni prav nič slabega.

Torej Being As An Ocean trenutno veljajo za ''IN'' skupino, katero spremlja večina mlajših poslušalcev in jim ponujajo nekaj magičnega – če temu lahko tako rečem. 

In seveda sem moral preveriti ali nam Being As An Ocean opravičeno ponujajo kvaliteto skozi glasbo in si posledično zavrtel album Dear G-d (2012).

Za prvenec Dear G-d v celoti lahko rečem, da vsebuje določene nalezljive post rock/ambient segmente, ampak to je tudi to. V mojih očeh ni sedaj presežek in lahko samo potrdim prebrano iz weibzina Disonanca, kjer je ''lastnik'' strani zapisal sledeče:

''Kje sploh začeti? Do vesolja in nazaj zlajnani kanadski Being As An Ocean so zvezde tumblrja. Vsak drugi jih kuje v zvezde, mene pa že marca v Ortotu niti pod razno niso prepričali. Zakaj ne? Ker je vse skupaj zlagano in zaigrano, plain and simple. Močno dvomim, da gre za neka dejanska globoka čustva in izražanje kot pa za le skupaj nanizane buzzworde, s katerimi se lahko poistoveti dobesedno vsak. Glasbeno fantje ne ponudijo ničesar novega- clean kitara tu, chuga-chuga rif tam in še malo petja za povrh. Imajo pa lep merch in seveda, danes nadvse moderen, oh in sploh globok imidž. BLEH.''

In pri temu se tudi strinjam.

Dve leti po prvencu Dear G-d, pa nam ambientalni sanjači ponudijo album št. 2, imenovan How We Both Wonderously Perish.

Kot prvo se bom ustavil pri besedilih oz. pri ideologiji skupine Po tem času me dobro poznate in veste, da mi gredo besedila o ''vseh svetih'' po domače povedano na bruhanje, ker mislijo, da jih stric v beli halji gleda izza oblakov in jim svetuje, kaj naj naredijo. Napaka!!

Gre pač za tematiko, ki me najmanj zanima in jo preziram, ker v omenjene pravljice žal ne verjamem.

Torej prva minus točka albuma je ideologija in posledično tudi besedila (določena, ostala so o osebnem stanju – ljubezen, kako pak drugače), a konec koncev ni vse v besedilih, ker je pomembno tudi igranje inštrumentov.

Od prvenca sta mlado zasedbo zapustila bobnar ter kitarist, kar so preostali člani hitro uredili in si našli zamenjavo pri bobnarju Connorju Denisu iz HC zasedbe Sleep Patterns ter kitaristu Michaelu McGoughu, ki pa je do sedaj preigraval v skupini The Elijah.

Ne glede na to, da se je recimo pričakovala kakšna sprememba ob prihodu novih članov temu ni tako, ker od prve skladbe Mediocre Shakespeare do sredinske We Drag The Dead On Leashes in zaključne Natures dobimo vse prej, kot dramatično spremembo od prvenca.

Je narejen po povsem identičnem kopitu in osebno ne vidim nobene razlike.

Post rock/ambient se pojavljajo vseskozi celoten album, kar je pri meni osebno najsvetlejša točka. Če Being As An Ocean ne bi uporabljali omenjenih segmentov sploh ne bi bili zanimivi.

Se pravi How We Both Wonderously Perish nam ponovno postreže s Sigur Ros in Mogwai momenti, ki se skozi skladbo prelevijo v dolgočasno in odvečno preigravanje modernega HCja, po načelu Hundredth, Counterparts, Heart In Hand in Liferuiner.

Pač predel HCja, ki v današnjih časih prevladuje in mu manjka srce in duša tistega, kar smo včasih našli pod omenjenem žanru.

Po mojem mnenju bi se z lahkoto rešili modernega pridiha in verjamem, da bi kljub ideologiji naredili nekaj več, ampak trenutni časi so le trenutni časi in verjamem, da uporabljanje tistega džn, džn, džn,….  novega HCja marsikomu ustreza.

V celoti lahko za How We Both Wonderously Perish rečem tisto, kar ste lahko prebrali pri zgornjem odstavku. Ni presežek, ni niti ne vem kako dober, je konstanten in predvidljiv. Ne sedaj, da je slab, ker instrumentalno, oz. tistih ambientalni vložki so super, kar zadevo popestrijo, problem je, kot rečeno, ostalo.

Ampak kakorkoli že, verjamem da bo album večini ustrezal, tudi brez lepega ''mercha''.

twitter facebook