recenzije

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

banner
banner

recenzija

6. 11. 2017  All Pigs Must Die - Hostage Animal  (Southern Lord Records, 2017)
Ocena albuma: moj penis headbanga/10.

Zadnje čase so supergrupe kar precej popularne. Že doma jih imamo nekaj, recimo vsepopularni glasbeni kosmos Đezm, kaj šele v mednarnodnih glasbenih vodah. Ravno danes sem prebral novičko, da je Bruce Dickinson za nov projekt Three Tremors namesto pokojnega Ronniea Jamesa Dia dobil smeti v obliki Geoffa Tatea. Iz tega lahko pridemo do zaključka, da so ene supergrupe večja zvočna greznica od drugih. 

Nikakor pa istega ni moč reči za ameriške All Pigs Must Die (In June). Bend, ki je sestavljen iz članov Trap Them, Converge in The Red Chord, obstaja šele dobrih sedem let, v svoji karieri pa imajo več izdaj kot moj bend vaj. Ampak včasih si je treba vzeti svoj čas in tega se zavedajo tudi APMD. Verjetno je temu botrovala vključenost v ostale bende (tukaj s prstom grdo žugam bobnarju Benu Kollerju, ki je vključen v zelo aktivne ameriške matevžkorovce Converge ter Mutoid Man), saj smo na nadaljevanje uničevalnega zvočnega pohoda čakali kar 4 leta. Konec oktobra 2017 je odličen Nothing Violates This Nature dobil svojega naslednika: Hostage Animal

Ni kaj. Album je zvest svojemu imenu. Je ujeta žival, ki komaj čaka, da premlati pot do svoje svobode. Deset komadov tvori 35-minutno celoto, ki poslušalca kar avtomatizirano prisili v premućkavanje možganskih ostankov kar v domačem zavetju, ker življenja itak nimate. Da, agresivnost, ki smo je vajeni iz prejšnjih izdaj, tukaj buta ven na potenco in to je vidno že s prvim riffom pri komadu Hostage Animal, ki mlati vaše bobenčke bolj kot Matevž slovnico. Če sem čisto iskren, bi z lahkoto lahko zamenjali vrstni red komadov in album bi z vsakim komadom imel neusmiljen prvi komad. 

Čeprav riffi sami po sebi niso inovativni, so dobri. Brian Izzi in Adam Wentworth neusmiljeno uglasita kitare na žago, Koller je bil rojen za mlatiti bobne, Kevin Baker pa ponuja najbolj neusmiljeno vokalno bruhanje do zdaj. Bas je tudi, ampak o basistih ne govorimo. Zasluga za to, da vse skupaj funkcionira, pa definitivno gre producentu Kurtu Ballouju in njegovem GodCity studiu. Človek, za razliko od ekipe Profanity, enostavno ve, kaj dela. 

Skratka, nič novega, vendar odlično nadaljevanje dela APMD. Trenutno ena izmed boljših letošnjih hardcore/grind/punk/younameit izdaj.

Ocena albuma: moj penis headbanga/10

Avtor: Jovo
twitter facebook