recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

12. 5. 2013  King Dude - Holy Trinity  (Ván Records, 2013)
Holy Trinity ni presežek je pa definitivno tisto, kar boste tisti, ki King Dude poznate, uživali oz. tisti, ki obožujete Ancient VVisdom boste definitivno prišli na svoj račun.

Satanizem je v glasbi uvidel že več oblik, največkrat smo seveda bili priča govorjenju o satanizmu, seveda v žanru black, death, doom, …. metalu, skratka v večini samo v težkih žanrih.

Zadnjih nekaj let pa na sceno prihajajo raznorazni izvajalci, ki svoje doživljanje in čaščenje hudiča pokažejo v vse prej kot težki zvrsti.

Npr. vsi ste slišali že za Ancient VVisdom, Year of the Goat, The Devil's Blood, Bloody Hammers, … skratka rock obarvane skupine, ki častijo Satana.

Ampak, da ne boste sedaj mislili, da gre tukaj še za eno izmed tistih skupin, ki kopirajo Ghost, ker tukaj gre glasbeno bolj za približek izvajalcev in skupin, kot so Chelsea Wolfe, Death In June ter neverjetno, ampak res, Leonard Cohen.

I: You Cannot Love Everyone, It Is Ridiculous To Think You Can. (Anton Szandor LaVey)

Sedaj vas verjetno mori vprašanje, kdo ali kaj je King Dude?

Mogoče se najprej asociirate na film Big Lebowski, kjer je Jeff Bridges označen kot The Dude. Mogoče je kaj na tem, ampak žal vam to ne morem potrditi. Osebno ne vem, zakaj si je osebek dal ime King Dude.

Če vam pri izvoru imena ne moram pomagati, vam lahko pa pomagam pri izvoru skupine oz. kdo se skriva pod imenom King Dude. Gre namreč za pevca TJ Cowgill, ki je dobrih deset let nazaj svojo jezo v obliki krikov izražal v black metalsko obarvanem punk bendu Teen Cthulhu ter bolj priznani death/black/crust sovražni skupini Book Of Black Earth, katera je skozi svoja besedila javno priznala sovraštvo do vsega svetega.

Pri obeh skupinah smo bili priča jezi in sovraštvu do religije iz strani Cowgilla in naj me vrag, da so njegova besedila prišla bolj do izraza, kot pri marsikateri drugi jezno obarvani skupini.

Kar pa najbolj preseneča, je pa dejstvo, da je v preteklih letih resda svoje znanje širil v krikih in ''growlih'', pri King Dude pa praktično prepeva in to na lep in znosen način.

II: If One Were To Take The Bible Seriously One Would Go Mad. But To Take The Bible Seriously, One Must Be Already Mad. (Aleister Crowley)

Cowgill je pod psevdonimom King Dude izdal že kar nekaj albumov, ampak med vsemi so najbolj izstopali Tonight's Special Death iz leta 2011, Love prav tako iz 2011 ter Burning Daylight iz lanskega leta (se pravi 2012).

III: Living Is What Scares Me. Dying Is Easy. (Charles Manson)

Po nekaj mesečni pavzi pa nas King Dude pozdravlja z novim izdelkom (čeprav samo EP), imenovanim Holy Trinity.

Kaj nam ponuja tokrat?

Poglejmo…

Za uvod Please Stay (In The Shadow Of My Grave) nam za začetek ponudi s precej počasnim ritmom in težko razločnim govorjenjem, ki skupaj z glasbo spominja na Johnny Casha (mogoče bolj na Leonarda Cohena). Dobro, ampak kar celotno skladbo zaznamuje, je drugi del glasbe, ki se prelevi v hitro preigravanje inštrumentov in bolj razločno prepevanje, ki v trenutku spomni na Death In June (čeprav nisem ravno oboževalec omenjene skupine).

Dobro,ampak ne ravno presežek izvajalca.

Uvodno skladbo pa definitivno zasenči druga skladba, imenovana Witch's Hammer. Pri omenjeni skladbi takoj pri uvodu prejmemo asociacijo na tisti ''outlaw'' country del igranja kitare, ki ga temačno spremljajo vokali Cowgilla.

Vokal pri omenjeni skladbi definitivno ponazarja nekakšen upor, kar dobro ponazori tudi njegov odnos do religije.

Definitivno ena izmed boljših njegovih kreacij.

Št. 3 na albumu prelepih melodij, imenovana Don't Want Me Still pa že od samega začetka nekako dobi pridih angleškega igranja po načelu Death In June (ponavljam  - sporna skupina v mojem slovarju), ampak s pridihom glasbe starejšega letnika. Kot bi recimo poslušal Beach Boyse, Leonarda Cohena ter malenkost Hexvessel skupaj. Temačno, počasno in srhljivo.

Za zaključek malega albuma pa prejmemo še skladbo Eternal Night. Uvod je eden izmed tistih, ki bo marsikoga prestrašil, saj pri poslušanju spominja na igranje v cerkvi in na norega duhovnika, ki pridiga o svojem bogu. Precej neljubo za poslušati, kar pa nam k sreči spremeni mnenje pri drugem delu skladbe, ker se vrne na preigravanje folk/rock/americana,… kot smo bili vajeni pri ostalih predhodnih skladbah.

Kar v redu.

IV: Truth' Never Set Anyone Free. It Is Only Doubt Which Will Bring Mental Emancipation.  (Anton Szandor LaVey)

Gowgill nam pri najnovejšem albumu (s pomočjo njegovih dveh sopotnikov – skupini imenovani Demon Brothers) ponuja skladbe, ki so praktično že slišane iz njegove strani oz. nič novega iz kampa King Dude.

Holy Trinity ni presežek je pa definitivno tisto, kar boste tisti, ki King Dude poznate, uživali oz. tisti, ki obožujete Ancient VVisdom boste definitivno prišli na svoj račun.

twitter facebook