recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

10. 10. 2011  Dying Fetus - History Repeats  (Relapse, 2011)
A vprašajte se – ali bi dali denar za samostojni album priredb? In – ali niso mogli Dying Fetus iz tega albuma enostavno narediti bonus disk in ga izdati ob kakšni od prejšnjih izdaj?

Razumel bi, da določeni … oz. bendi sploh snemajo album priredb z namenom, da popestrijo svoj studijski izdelek in pri tem predstavijo morebitne bisere nekih davnih časov, zvrsti ali obdobij, ki so a) vplivali na dotični bend b) ki so jih takrat spregledali in zdaj bend hoče opozoriti na njih ali c) ki jih verjetno res nihče ne pozna.

V slučaju b) in c) lahko napišem, da je to najbolj primerno oz. najbolje storil Fenriz, ko je na zadnjih par ploščah od Darkthrone vedno podal tudi seznam bendov, ki bi jih morali preveriti (da ne omenjam, da podobno počne na svojem MySpace blogu).

V slučaju točke a) pa gre za bende, ki so na nek način vplivali na Dying Fetus. S tem ni nič narobe, saj so vplivi več kot očitni, izbor več kot smiseln in zanimiv. Dying Fetus so tako obdelali komade od Napalm Death, Gorguts, Broken Hope, Dehumanized, Bolt Thrower, Pestilence itd. To so storili s kvalitetno studijsko podobo, ki pa da zanimiv rezultat – namreč, zdi se, kot da je zvočna podoba enaka za vse bende, kar ne moti po eni strani, a po drugi strani vzame velik del identitete ''coverja'' (spomnite se samo priredb od Hatebreed na albumu For The Lions, kjer je vsaka priredba imela še svojo zvočno posebno podobo in s tem tudi še večji čar, da pa sploh ne omenjam, da je smisel priredbe bil dosežen in presežen). Zanimivo je, da Napalm Death lahko zvenijo isto kot Pestilence, če me razumete.

Trey Williams, Sean Beasley in John Gallagher so svoje inštrumente odigrali mojstrsko, kot se to od njih pričakuje in prav zanimivo izpade, ko prvič v življenju razločno slišim, kako se odigra komad Unchallenged Hate od Napalm Death (da ne omenjam, da je prvič v zgodovini res jasno odkruljen – vem, zdaj boste noise freaki čisto užaljeni).

Ne razumite me narobe – album History Repeats ni slaba stvar. Komadi so zanimivi, super odigrani, zvok je fantastičen v večini primerov (jebat ga, pri priredbi Bolt Thrower se opazi pomanjkanje dodatne mastnosti zvoka npr.), tudi grafika je super in verjetno spremne besede, za katere upam, da niso omejene zgolj na original diskografske podatke.

A vprašajte se – ali bi dali denar za samostojni album priredb? In – ali niso mogli Dying Fetus iz tega albuma enostavno narediti bonus disk in ga izdati ob kakšni od prejšnjih izdaj?

twitter facebook