recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

30. 9. 2012  Leechfeast - Hideous Illusions  (Samozaložba/Shitpiece Records, 2012)
Kričeči in melanholični kriki te dobesedno povedejo v samo srce teme.

Slovenija! Država v krizi, nenehnega političnega spora in pa dražitve vsega živega (ironija – mrtvega, se pravi mesa). Ampak ne glede na grozno državno stanje, nas slovensko podzemlje znova in znova preseneča in razveseli.

V preteklosti nas je razveseljevalo malo morje izdaj skupin Man In the Shadow (daleč, daleč nazaj), Elodea, Low Punch, Iamdisease, Dickless Tracy, The Hoax Program, Somrak, Samomor, Melete, Aktivna Propaganda, Golliwog, … skratka iz glasbenega vidika samo veselje. In tokrat nas v jesenskih dnevih razveseljujejo ljubitelji počasnih ritmov in teže celotnega sveta, skupina imanovani Leechfeast.

Če ste zadnjih nekaj mesecev spali in niste niti opazili imena, potem naj vam ponudimo hitro predstavitev skupine. Leechfeast sestavljajo člani (in tudi bivši člani) skupin Paperplanecrash, Melete in pa Acrid Sunday. Če tudi za omenjene skupine niste slišali, ni moj problem, saj ste praktično zamudili kar precej dobrih zvokov od omenjenih skupin (sploh pa od Melete). Problem bo nastal, če si ne boste zavrteli Leechfeast, ker tole je več kot le dobro, je nadnaravno in težko ''ko prasica'' in povsem primerno za trenutni čas (letni čas seveda).

Album skupine Leechfeast, z imenom Hideous Illusions, pokriva 4 skladbe oz. približno 25-minutno jezno, umazano, težko obarvano mešanje doom, sludge ter crust žanrov (vse v D.I.Y. sklopu).

Če vam počasni ritmi ne ugajajo, potem vam svetujem, da si hitro premislite in vse te počasne ritme vzljubite, ker tole morate slišati obvezno (topla priporočila).

Pri sivo-črni naslovnici z vijoličnim logom skupine (Electric Wizard!?) in naslovom albuma, dobimo pod skladbo št. 1 Persecution, asociacijo na vse novodobne sludge/doom skupine, kjer se občuti ''težina'' ter globina vsega grdega v skorajda 8 minutah in je precej podobna skupini Thou (to ne pomeni kopiranje!!!, z vokalom, ki ti raznese bobniče v ušesih. Kričeči in melanholični kriki te dobesedno povedejo v samo srce teme. Najbolj brutalno pa nas definitivno preseneti Sea of Hair, ki je poslastica za vse oboževalce počasnih ritmov, ritem bobnov je tako težak in počasen, da kar zaplavaš v melanholijo vsega nečistega, in potem votli kriki brezupa ter precejšne jeze. Že pri 1 minuti se ti dvigajo kocine - težko ''za popizdit''.

Skladbi Evolving ter Exhausted, But Smilig sta mogoče malo zasenčeni od prvih dveh skladb, ampak to verjetno samo zaradi tega, ker si še vedno pod vplivom omenjenih skladb, ki te močno zaznamujeta, zato je priporočljivo pri drugem poslušanju začeti od 4 proti 1 (kar tudi deluje).

Hideous Illusions sodi med najboljše albume letošnjega leta na slovenskem trgu, je klasika za vse čase in če še niste, obiščite njihovo bandcamp stran, kjer boste celoten izdelek lahko brezplačno ''zlovdali'' in si ga vrteli v nedogled.

twitter facebook