recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

11. 11. 2011  Opeth - Heritage  (Roadrunner, 2011)
Na albumu je kar nekaj presenečenj, kljub temu da z nekaterimi skladbami precej uspava, ...

Opeth so prvič šokirali poslušalce že leta 2003 z albumom Damnation, ki je predstavljal skupino v popolnoma drugačni luči. Album je sicer predstavljal nadaljevanje albuma Deliverance oz. njegovo mirno stran. Opeth so z Damnation odlično preizskusili, kako so njihovi poslušalci odprti do drugih glasbenih žanrov, recimo bluesa.

Tokrat smo priča še enemu albumu, ki od izida oz. najave, da je vodja skupine Mikael Åkerfeldt odpel v celoti s čistim vokalom, dviga prah. Opeth so se odločili, da napravijo še en nemetalski album, kar si Mikael želi že od prvega albuma Orchid, vendar naj ne bi nikoli imel toliko poguma, da bi pod istim imenom posnel album, ki bi se zgledoval po progresivnem in klasičnem rocku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Uvodna skladba Heritage, ki je v celoti odigrana z nežnim klavirjem, napeljuje, da se obeta Damnation 2, vendar se pri naslednji skladbi Devil's Orchard pokaže, kam je tokrat Mikael ciljal. S strukturo, analognim zvokom, uporabo Hammond klaviatur ter nepredvidljivostjo in nekonvencionalnostjo, Opeth opozorijo, da gre za odličen zgled King Crimson, Rush, Yes, Emerson, Lake & Palmer, Deep Purple, morebiti tudi Pink Floyd. Skozi ves album se sliši diverzija med distorziranimi in nedistorzirani deli. Uporaba samo čistega vokala se lahko razume kot zelo drzno potezo, vendar se po mnogih poslušanjih zdi logična glede na samo idejo albuma. Kolika smisla bi imel rock album iz sedemdesetih z demonskim krulečim vokalom? Kaj dosti ne.

Na albumu je kar nekaj presenečenj, kljub temu da z nekaterimi skladbami precej uspava, ker je uporabe akustičnih kitar veliko. V skladbi Famine se pojavi celo flavta, kar namiguje na vpliv Jethro Tull.

Ritem sekcija Méndez/Axenrot niti malo ne peša, pravzaprav noben član ne deluje zapostavljen. Bobnar Axenrot, ki mu je bilo očitano, da je preveč death metalski bobnar, se tu izkaže kot univerzalen bobnar s tem, ko pokaže veliko jazzerskih ritmov ter po drugi strani umirjeno, lahkotno igranje, kar je popolnoma nasprotno metalskim bobnarjem. Kitarist Fredrik Åkesson je končno dobil malo prostora, da pokaže svoje spretnosti soliranja, kljub temu da pri pisanju ni imel toliko dela kot Mikael. Klaviaturist Per Wiberg se je izkazal še zadnjič, ker je skupino po snemanju žal zapustil, a njegovo obvladanje mellotrona in Hammond klaviatur je za prste obliznit.

Album se ponaša z odlično produkcijo, kar je treba pripisati kolaboraciji Mikael Åkerfeldta in Stevena Wilsona (Porcupine Tree), ki je z Opeth sodeloval pri legendarnem Blackwater Park ter pri Deliverance in Damnation. Heritage je za današnje čase izjemen produkt progresivnega rocka po vzoru sedemdesetih. Seveda nismo dobili novega Close to the Edge (Yes), In the Court of King Crimson (King Crimson), Moving Pictures (Rush) ali Aqualung (Jethro Tull), a to še ne pomeni, da je izdelek le povprečen. Konec koncev so Opeth ta album naredili v pravem času, namreč s skupinami, kot so Riverside, Beardfish, Sky Architect, ko se pravi progresivni rock definitivno prebuja.

Avtor:
twitter facebook