Vem, zadeva je izšla leta 2011. Ampak je dolga 26 minut. In boljša je od večine trenutnih zadev. Tistih, ki niso v grindcore žanru.

Total Fucking Destruction je ameriški grindcore trio, ki je do zdaj skupaj z albumom Hater posnel 3 studijske albume. In milijon split posnetkov, EP-jev in demotov. V živo so nastopali tudi v Sloveniji, in sicer leta 2000 z Dickless Tracy in Corcoras. Uf, Corcoras!

Njihov bobnar je Richard Hoak. Mislim, da tudi poje v bendu. Zamenjali so nekaj članov – zdaj sta poleg Richarda v bendu še Dan O'Hare na bas kitari (mislim, da le-ta zdaj igra tudi v Brutal Truth, a kitaro, ne basa, ker le-tega igra Dan Lilker) ter kitarist Ryan Moll. Vsi si v bistvu delijo vokalne dolžnosti.

No, Hater ima okrog 27 komadov, ki se skupaj z bonusom od Nasum odvrtijo v manj kot 30 minutah. Vsekakor gre za hitri in dobro izvedeni grindcore, ki združuje tako šus, kot d-beat kot počasne bluesovske dele, ki ravno prav popestrijo stvar. Zakon stvar so vokali, ki spominjajo na Toma Arrayo na plati Undisputted Attitude. Bobni so za ta žanr precej v ozadju, zato pa so toliko bolj zanimive kitare, ki res spominjajo tako na stari ameriški HC kot na GC in podobno.

Kot vsak grindcore izdelek, tudi Hater nosi posebno sporočilo: prihaja apokalipsa. Počasi. A to se pove zelo hitro v komadih a la Dudehammer, 7 Billion Imaginary Deaths, Meat Without Feet, Human Is The Bastard.

Tu ni neke posebne filozofije – samo šus.

In ne – tole ni podobno Brutal Truth. Slednji so mnogo bolj noiserski. TFD so kot projektil – hiter, nenapovedan, natančen – in smrtonosen.

Fuck!