recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

2. 6. 2014  Ryker's - Hard To The Core  (Beatdown Hardcore, 2014)
Dobrodošli nazaj!!!

Kar nekaj vode je preteklo, odkar je nemška metalizirana hardcore zasedba Ryker's izdala zadnji studijski album Life's A Gamble ... So Is Death! ter labodji spev v obliki live albuma From The Cradle To The Grave.

Vmes so razpadli, se reformirali, spet razpadli in se očitno tokrat zatrdno vrnili, in sicer v postavi Kid D – vokal, Grobi – kitara ter Chris – bas, kar pomeni, v klasični postavi. Z eno izjemo, ki pa se zdi mnogo bolj pomembna zgolj iz stališča zapuščine in ne vpliva toliko na novo moč benda; na mestu bobnov več ni Meffa. Ki je resda s svojim igranjem in teksti odločilno vplival na moč benda Ryker's (čeprav vpliva ostalih članov seveda ni mogoče zanemariti, a vseeno!), a novi bobnar Flo vsaj na plati Hard To The Core nudi dostojno zamenjavo.

Kateri so razlogi za to, da Meffa ni več v bendu, ne vem. In sprva sem bil precej skeptičen, dokler niso objavili spot za komad Hard To The Core. Že tale komad mi je vrnil zaupanje v kasselski kvartet, ki je bil znan kot taka rušilna sila, da jih marsikateri bend sploh ni hotel za spremljevalni bend, saj so možakarji uničevali vse pred seboj in redkokatera ''glavna'' skupina večera je morala delati kar krepko, da je presegla devastacijo Kasselčanov.

 

No, možje so obdržali moč starih dni. Še več – celo hitrejši so kot so bili po albumu A Lesson In Loyalty, s katerim so Ryker's počasi, a zanesljivo stopili v obdobje masivnega, mastnega, a bolj počasnega, resnično zagruvanega metaliziranega hardcora.

Hard To The Core je imenu primerno poklon prvencu Brother Against Brother in sledečemu Ground Zero – vsaj po intenzivnosti, medtem ko se po dolžini (plata je krajša od 30 minut) približa kultnemu EP-ju First Blood.

Komadi se gibljejo med hitrimi, instantnimi thrashcore himnami in tistimi youth-crew massive napadi, ob katerih kaj kmalu poješ refren in se ne pustiš jebat nikomur!

Zvokovno je album masten, poln riffov, ki rušijo vse pred seboj. Grobi ni izgubil niti mililitra intenzivnosti, medtem ko je Chrisov bas v sodelovanju s Flojevim malce bolj minimalističnim, a vseeno udarnim bobnom še vedno eksplozivna kombinacija, ki uspešno nadaljuje tisto, kar sta Meff in Chris gradila v prvi Ryker's inkarnaciji. Pa še to – prvič po albumu A Lesson ... so Ryker's spet uvedli še enega kitarista, tako da bi bend moral riffovsko biti močan tudi v živo.

Veliko pohval gre tudi Kid-D-ju, ki se dere kot bi album From The Cradle ... izšel včeraj. Ti mater, kakšen vokal ima ta človek, tokrat celo močnejši kot kadarkoli prej!

Tematsko je tole HC-plata – friendship, unity in respect, kaj hočete več!

Mogoče je album kratek, a po predolgem albumu Life Is Death, ki je bil svojevrsten eksperiment (neuspešen, če lahko potarnam), je tole dokaz, da možje niso pozabili bistva in da nekateri reunioni niso tako zgrešeni.

In seveda, da lahko marsikaterega junca naučijo, kako se zadevi streže. Zdaj pa, da jih je le uzremo v živo ...

PS: Obsežen intervju o zasedbi Ryker's sem nekaj let nazaj opravil z basistom Chrisom. Preberite ga tukaj.

twitter facebook