recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

recenzija

1. 5. 2017  Novembers Doom - Hamartia  (The End Records, 2017)
»Plošča seveda ni slaba, a so mi prejšnje enostavno bolj všeč. Razočaran? Malo pa že.«

Glasbeno pot Novembers Doom spremljam že precej časa; natančneje, že od izdaje, po mojem mnenju še vedno njihove najboljše plošče, Pale Haunt Departure. Tudi vse naslednje glasbene izdaje skupine so mi bile zanimive, celo do te mere, da se mi je (navkljub temu, da gre v primeru Novembers Doom pač za death-doom glasbo, katera slovi po svoji, hm, nekateri bi temu rekli - monotoniji), z vsake od teh plošč v dolgotrajni spomin vtisnila vsaj po ena pesem. Novembers Doom so po svoje že kar veterani v zvrsti glasbe, ki jo ustvarjajo, saj so, skupaj z letos izdano Hamartio, v svoji dvaindvajsetletni dobi neprekinjenega ustvarjanja, izdali že deset plošč … Glede na to, da ustvarjajo death-doom, kar sami ocenite, koliko minut, ur oz. dni glasbe to znese.

Kaj sta po mojem mnenju presežka, ki Novembers Doom postavljata pred ostale skupine, ki igrajo ta podžanr dooma?

Pravzaprav obe temeljni sestavini – petje in glasba. Oba sodelujoča glasova – nežneje in žalobneje zveneči čisti ter težje in jezneje zveneči odlično razumljivi growl pesmim ustvarjata posebno dinamiko ter širok spekter izražanja odtenkov čustev, kakršnega večini ostalih death-doom skupin ne uspejo doseči. Slednje se namreč v veliki večini primerov zasidrajo v mračno svetobolje, žalost, potrtost oz. depresijo, ter 'drgnejo' taisti kamen na vekov veke, amen. Kakovost druge, glasbeno-instrumentalne komponente se kaže v tem, da ima glasba kot taka dva obraza: kot celota je dovolj agresivno ostra, da jo lahko označimo za death metal in hkrati dovolj zamolklo težka, da jo brez težav opredelimo kot doom.

Hja, po poslušanju plošče sem, žal, prišel do spoznanja, da so se Novembers Doom ujeli v zanko, ki je pač pogubna za ploščo: en del njihove izjemnosti, v konkretnem primeru petje čistega vokala, so postavili preveč v ospredje, s čimer so posledično porušili ravnotežje odličnosti in unikatnosti po kateri so, kot je bilo navedeno uvodoma, izstopali iz povprečja death-dooma. Zaradi tega se mi plošča enostavno ne zdi tako dobra, kot sem pričakoval da bo.

Pesmi, ki si navkljub temu zaslužijo posebno omembo, so štiri.

Poštenih devet minut dolga Borderline se na začetku predstavi kot ljubezenska pesem. Začne se počasi in zasanjano akustično in s petjem s čistim vokalom, ki v tem delu spominja nekoliko na petje Anatheminega pevca, Dannya Cavanagha, na Anatheminih ploščah od Judgement naprej. Pesem prečudovito pričara stik para ter prve občutke zaljubljenosti; nato pa se z vključevanjem igranja bobnov, hitrejšega tempa in hreščečega vokala iz ozadja spremeni v nekaj strašljivega. Gre za izredno zanimiv koncept pesmi, ki jasno pokaže, kako je, z malenkostnimi pospešitvami tempa in bolj metalskim zvokom, pri isti osnovi pesmi mogoče priklicati tako različna občutja. Če pojasnim na lastnem primeru čustvenega preloma doživljanja pesmi: Novembers Doom so moje občutenje pesmi iz nečesa lahkotnega in sproščenega prevrnili v napeto živčnost.

Apostasy se po nekoliko čudaško horror p**k zvenečem začetku preobrazi v polnomastni death-doom, pri katerem zgolj trpeče zveneče petje s čistim vokalom pesmi preprečuje, da bi pesem ne zvenela kot nekoliko 'southernrokovsko' navdahnjeni death metal. Pesem je dinamična in ne monotona ter zaradi refrenskih delov hitro zleze v ušesa. Zaključek oz. z growlom odpeti krik »Your God is dead!« še dodatno krepi death metalsko dimenzijo občutenja pesmi.

Devils Light zaznamujejo predvsem kitarske solaže in beton drobeči (splošno za doom metal tehnično prezahtevni) kitarski akordi podprti z debelim zvokom bas kitare. Prav slednji v kombinaciji s klaviaturami in načinom petja ustvarjajo precej strašljivo atmosfero v pesmi, ki zato zveni bolj kot srhljivi death kot pa kot doom metal. V pesmi smo priča celo, kdo bi si to lahko predstavljal, bobnarskemu stampedu.

Zephyr po izražanju čustvenih impulzov zagotovo ne najboljša pesem Novembers Doom, vendar gre za pesem, ki jo zaradi okrašenosti s kitarskim soliranjem, pravim razmerjem med čistim vokalom in growlom ter raznolikih in razgibanih ritmov, ki se pojavljajo v njej, označim kot glasbeno-vsebinsko oplemeniteni death doom metal.     

Plošča seveda ni slaba, a so mi prejšnje enostavno bolj všeč. Razočaran? Malo pa že.  

twitter facebook