recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

24. 2. 2021  Liturgy - H. A. Q. Q.  (YLYLCYN, 2019)
Lepota in čudenje.

Opomba: recenzijo je prispeval nekdanji novinar Profanityja, danes nadvse uspešen pisec Davorin Lenko. Več o njegovi bibliografiji najdete tukaj.

Čeprav sem zapustil vode glasbene kritike, sem vedno dopuščal možnost, da izjemoma napišem kak tekst, če se me bo kak glasbeni izdelek še posebej dotaknil oziroma se mi zdel pomemben. S tem, ko sem zapustil sceno in večidel tudi metal glasbo nasploh, sem tudi prenehal slediti novim izdajam, zato me je prejšnji mesec precej šokiralo, ko sem po naključju pogledal, kaj se dogaja z ameriškimi Liturgy in ugotovil, da je v zadnjem letu in pol skupina izdala dva albuma, Hunter Hunt-Hendrix (kitara, kompozicija, besedila) pa je v 2020 razkrila kot transženska.

O Liturgy sem pred leti na teh straneh že pisal, zato se tu ne bom podrobno spuščal v analizo zvoka in filozofije. Raje kot to, takoj in neposredno povem, da se zdi H. A. Q. Q. (akronim za Haelegen Above Quality and Quantity) najbolj izčiščen in izpiljen album v karieri Liturgy (ne štejem njegovega naslednika Origin of the Alimonies (2020)). Medtem ko je album Aesthethica (2011) predstavil zasedbo v zvočnem, tehničnem in idejnem smislu in je bil verjetno nekaj najbolj inovativnega, kar se je v tem tisočletju zgodilo black metalu, je bil album (to sicer vidim in priznam šele zdaj, retrospektivno) predolg in razvlečen, na njem je bilo dovolj reciklaže samega sebe, da je album v drugi polovici začel delovati sam sebi ne nujno v škodo, vsekakor pa tudi ne v poseben prid. Naslednji album The Ark Work (2015) je bil že veliko bolj zgoščen, hkrati pa se je tudi pomaknil dlje od metala, skupina se je začela posluževati širokega nabora novih glasbenih pristopov od katerih so prednjačili uporaba elektronike, glitch elementov ter nečesa, kar bi pogojno lahko opisali kot rap.

Na H. A. Q. Q. takoj postane jasno, da album razvija ideje s predhodnih izdaj, hkrati pa jih tudi rafinira in že prvo skladbo, HAJJ, je mogoče dojemati kot nekakšen skupek ali povzetek vsega, kar so Liturgy: izjemno hitre kitare, uporaba durovske lestvice, fluiden tempo (burst beat), glitchi, black metalski kriki, občasno naslanjanje na math rock/metal ter mogoče predvsem fantastična kompozicija, ki deluje v smeri večnega build-upa, hkrati pa nikdar ne pride tudi do dejanskega preloma, kar je seveda skladno z »nikoli tam« filozofijo skupine.

Skladba Virginity se očitno naslanja na tradicijo ameriškega black metala (npr. Wolves in the Throne Room, Deafheaven, Krallice, seveda tudi Liturgy sami), ponudi pa tudi precej inovativno uporabo ženskih vokalov (kot tudi prejšnja skladba HAJJ), vendar na tej žalostni točki lahko rečem, da praktično vsi ženski vokali v metalu, ki a) niso »ženska, ki poje kot moški« ali b) nimajo tistega strašnega sindroma »lepotice in zveri«, delujejo nekoliko inovativno. Pravzaprav me uporaba ženskih vokalov na tem albumu spominja na nekaj, kar bi Ennio Morricone napisal za vesterne, ampak to govorim čisto na podlagi občutka in lahko, da se motim.

Sledi Pasaqalia, ki je bolj epsko naravnana in uporablja godala ter poigravanje z glockenspieli in ponuja nekolikšen oddih od intenzivnosti prejšnjih skladb. Potem pride na vrsto God of Love, ki je mogoče najbolj nežna skladba, ki so jo Liturgy kadarkoli posneli, ne da bi ob tem žrtvovali ostrino njihovega tipičnega zvoka in tehnik. Skladba je mogoče osebi, ki ni navajena zvoka Liturgy, tudi najbolj dostopna in ima tisti intenzivni, spokojen in hkrati melanholičen, neulovljiv in neopisljiv poletni občutek, ki ga je iz nekega razloga (vsaj kolikor je meni znano) bilo mogoče najti samo v ozki niši ameriškega black metala. Album se zaključi z naslovno skladbo HAQQ, kjer se zasedba spet pokaže v vsej svoji zvočni in kompozicijski intenzivnosti ter niha med (skrbno kontroliranim!) zvočnim kaosom in nečim, kar moram zaradi manjka druge besede opisati preprosto kot – lepoto.

Omenjene skladbe prekinjajo instrumentalni intermezzi, od katerih se prvi naslanja na skladbo Helix Skull iz Aesthethice, druga dva pa na Musica ricercata: II Mesto, rigido e cerimoniale (György Ligeti), ki jo mogoče poznate kot »tisto srhljivo klavirsko melodijo iz filma Široko zaprte oči«, na koncu pa imamo še neimenovan outro, ki že nekoliko vleče v drone vode, s katerim album lepo in smiselno izzveni. Te instrumentalne pasaže odlično delujejo v smislu albuma kot celote, saj nudijo poslušalcu nekolikšno možnost počitka med sicer izjemno intenzivnimi komadi, vendar pa nimajo posebne vrednosti v smislu individualnega poslušanja. Hkrati s tem pa je treba priznati, da je H. A. Q. Q. namenjen poslušanju v celoti, tako da albumu tega v resnici ne smem očitati.

Kot celota se mogoče zdi H. A. Q. Q. v primerjavi s predhodnikom nekoliko mračnejše narave, zvočno je na prvo žogo vsekakor bliže black metalu oziroma vsebuje manj odstopanj od njega: tu, razen na eni skladbi ni posebne omembe vrednih elektronskih/klaviaturskih pasaž, nobenega ’rapa’ (ki ga zdaj, ko ga ni, pravzaprav pogrešam), priča pa smo tudi spremembi v uporabi glitch elementov. Medtem, ko so ti na The Ark Work delovali predvsem v službi build-upa, se na H. A. Q. Q. večinoma pojavljajo na mestu, kjer bi strukturno moralo priti do vrhunca (točke, kjer se val prelomi). To se seveda ne zgodi, glitch pa na tej točki pravzaprav postane bolj filozofski kot glasbeni statement: zgodi se ko in kjer glasba doseže svojo limito in bi morala opisati tisto, kar je neopisljivo. Ker pa tega seveda ne more storiti, glasba Liturgy poizkusi nekoliko drugače in nekje drugje, večno v dviganju, večno v iskanju, večno v približevanju, a nikoli zares »tam« … Ali v besedah Hunterja Hunt-Hendrixa: »It's more specifically an attitude of astonishment. I like music and I like to make music that makes you feel a sense of awe and has a certain amount of discomfort in it. It's the awe of striving and becoming and confusion, as opposed to peace or enjoyment. I work to create that state in myself when I'm writing music.«

Gre za zelo zanimiv glasbeni prijem, ki mu iskreno povedano ne poznam para, vendar pa to navsezadnje lahko rečem za večino, kar v počnejo Liturgy. Vsekakor pa me veseli, da je, sodeč po kritikah albuma v obravnavi, po desetletju zaničevanja in smešenja, skupina končno začela dobivati nekaj zasluženega priznanja.

Če pomislim o negativnih straneh albuma, mi pravzaprav ne pride na pamet nič res konkretnega. Mogoče bi si želel naslovnice, ki bi delovala bolj kot … naslovnica. Z diagramom Hunt-Hendrixove filozofije ni samo po sebi ničesar narobe, problem vidim samo v tem, da ta diagram v resnici sploh ne deluje kot naslovnica, vsaj ne kot naslovnica resnega in dovršenega izdelka. Kot sem že omenil, mogoče nekoliko pogrešam uporabo rapa, ampak to je moje osebno mnenje, zato tega ne morem in ne smem očitati H. A. Q. Q., saj umetniškega dela naj ne bi vrednotili na podlagi tega, kar ni, temveč na podlagi tega, kar je.

V času, ko se zdi, da večina metala reciklira ideje izpred dvajsetih, tridesetih ali celo več let, imajo Liturgy v najslabšem primeru in interpretaciji ponuditi nekaj svežega in zanimivega, izpiljenega in dovršenega in že samo zato priporočam poslušanje H. A. Q. Q. vsakemu, ki še ni brezizhodno zaprt v svoj mehurček prepričanja, kako mora glasba zveneti, da je dobra glasba – ali pa sploh glasba.

Avtor:
twitter facebook